Carina (3/4 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Kasneje sva odšla na pico. Ves čas sva se držala za roke in se požirala z očmi. Med nama se je vila tista topla energija, ki raste in raste in ki je ni moč potešiti.
Domov sva se vračala šele zvečer. Ko je sonce utonilo v morje in sva objeta opazovala njegov zahod, sva počasi odšla do avta. Bilo je lepo. A dan je bil prekratek.
»Jutri delaš?« me je vprašal, ko sva se peljala nazaj.
Prikimala sem.
»Kdaj?« je vprašal.
»Ponoči,« sem rekla.
»Super, potem sva lahko še nekaj časa skupaj. Bi bilo preveč vsiljivo, če bi te povabil na pijačo v moje stanovanje?« je previdno vprašal.
Odkimala sem in vztrepetala. Vedela sem, kaj to pomeni, toda želela sem prav to. Niti minute, ki sem jo preživela z njim, nisem hotela izgubiti.
Stanoval je dobre pol ure stran od meje. Njegovo stanovanje je bilo v pritličju velikega bloka. Imel je kuhinjo, majhno dnevno sobo, kopalnico in majhno sobo, kjer je spal. Stanovanje je bilo urejeno, kar me je veselilo. Vedno sem verjela, da je človek to, kar ima.
Odprl je črno vino, ugasnil luč v dnevni in prižgal svečo. Sedla sem na mali kavč in naredila požirek vina. Sedel je zraven mene in me gledal v oči.
»Lepa si. Tako si lepa,« mi je šepetal. Nato mi je vzel kozarec iz rok in ga postavil na mizo. Počasi sem dihala in čakala. Poljubil me je na usta in me močno stisnil k sebi. Bila sem srečna, želela sem si ga. In čutil je, vedel je, da sva oba istih misli.
Res sva se poznala le kratek čas, toda bila sem prepričana, da delam prav, ko sem se zjutraj prebudila ob njem.
»Boš kavo?« me je vprašal in me cmoknil na usta.
Veselo sem prikimala in se zadovoljno pretegnila v postelji.
Vstal je in odšel kuhat kavo, vmes si je požvižgaval.
Ko sem bila oblečena, sva spila kavo.
»Domov bom morala,« sem tiho rekla.
Prikimal je.
»Pa ti? Greš delat?« sem ga vprašala.
»Da, danes imam polno dela. Jutri pa sva lahko skupaj, če imaš čas,« je dejal.
»Imam, tudi jutri sem ponoči.«
»Potem pridi danes po končani službi do mene,« se je domislil.
Prikimal sem. Izročil mi je rezervni ključ njegovega stanovanja.
Ko sem nekoliko kasneje sedela doma za kuhinjsko mizo in pripovedovala materi o njem, je zaskrbljeno poslušala.
»Klavdija, pa se ti ne zdi, da je vse skupaj prehitro?« me je vprašala.
»Mami, pojma nimaš,« sem zamahnila z roko.
»No, močno upam, da sem res jaz tista, ki nima pojma,« je odkimala. Toda pustila mi je prosto pot. Vedela je, da čez ljubezen ni moč storiti ničesar in da človek takrat spelo hodi po njeni poti.
Ponavadi mi je čas v službi tekel zelo hitro. Tistega večera pa sem kar naprej pogledovala na uro in čakal, kdaj bo odbila peto zjutraj, ko bom sedla v svoj avto in se odpeljala k njemu. Dela ni bilo veliko, zato sem večinoma časa sedela v notranjosti in se pogovarjala s sodelavci. Ti so takoj opazili, da se z mano nekaj dogaja in se šalili na moj račun. A me ni motilo, bila sem srečna.
Proti jutru sem se peljala do njega. Parkirala sem svoj avto in odšla do stanovanja. Ko sem odklenila vrata, je bilo vse tiho. Počasi sem odšla do spalnice in odprla vrata. Marcel je spal. Slekla sem se in legla k njemu. Poljubila sem ga na čelo.
»Klavdija, ljubica,« je zašepetal napol v spanju.
Prebudila sem se okrog desete ure. Marcela ni bilo več v postelji, zato sem odšla v kuhinjo. Na mizi je bil pripravljen zajtrk, Marcel je sedel za mizo in bral časopis.
»No, ljubica, si dobro spala?«
Prikimala sem in sedla.
Po zajtrku sem pospravila mizo, nato pa me je objel in me nesel v spalnico. Ves dopoldan sva preživela v postelji in se poljubljala ter ljubila.
Tako se je pričelo najlepše poglavje v mojem življenju. Marcel je postal del mene in kadar sva le utegnila, sva bila skupaj. Najina ljubezen je rasla.
Večkrat je prečkal mejo, ko sem bila v službi. Nekoč me je prijetno presenetil.
Pripeljal se je do mene in se smehljal.
»No, mladi gospod, imate kaj za prijavit?« sem rekla v šali.
Izstopil je in prikimal.
»Res?« sem bila začudena.
»Da, res. Odprl bom prtljažnik avtomobila in lahko se boste sama prepričala, da res, seksi carinica,« je dejal.
Odšel je do prtljažnika in ga odprl. V njem je bil šopek rož.
»Prijaviti moram ta šopek. Ne, raje ga dam kar vam. Pa še nekaj imam za prijaviti,« je dejal skrivnostno.
Bila sem srečna.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Ta presneta gugalnica

Zadnjo junijsko soboto, ko se živo srebro ni povzpelo p...

MODERNA BABI PIŠE: Skromnost, prevzetnost in prepolni hladilniki

Zdaj sem se pa odločila, da je tega dovolj! Zmeraj, ko ...

KOLUMNA: Skušnjave poletja

Poletje je tudi uradno potrkalo na naša vrata, Kresniko...

KOLUMNA: Zebe nas ne

In nas ne bo vsaj do oktobra, če bo zima mila, pa nas n...

KOLUMNA: Kdo je večja zver?

Je medved krvoločna zver, ki nas ogroža? Je prav, da bo...

KOLUMNA: Mlada pri sedemdesetih

Že celo večnost me ni poljubil moški ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.