Carina (4/4 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Prijaviti moram ljubezen. Mislim, da se je ne sme voziti čez mejo,« je dejal.
»Marcel,« sem zašepetala. Bilo mi je nerodno. Sodelavci so se mi nasmihali in naju opazovali.
»Si bil daleč?« sem ga vprašala.
»Ne, le zato sem prišel, da bi te videl in ti izročil rože,« mi je priznal.
Oh, ta moj moški. Ta je znal.
Tistega dne je bilo še posebno lepo. Ve čas sem mislila nanj. Šopek sem postavila v carinsko hišico in ga ves čas gledala. Sodelavci pa so imeli polne roke dela. Norčevali so se in zavijali z očmi.
Marcel je prečkal mejo najmanj trikrat tedensko. Nekoč sem ga vprašala, zakaj.
Povedal mi je, da večkrat opravlja delo v tujini. Kaj, mi ni razlagal, pa me niti ni zanimalo. Zame je bil zanimiv le on, njegovi poljubi, njegovi dotiki.
Po treh mesecih je postala najina veza trdna. Marcel je prečkal mejo in namesto, da je odpiral prtljažnik svojega avtomobila, mi je vedno dal poljubček in nato odpeljal dalje. In bila sem srečna.
Približno šest mesecev je minilo, odkar sva bila skupaj. Že kar nekaj časa sem odhajala k njemu po končani službi, namesto domov. Skupaj sva bila ves čas.
Tistega dne sem bila v službi ponoči. Že popoldan, ko sem bila pri njemu, se nisem počutila najbolje. A nisem hotela govoriti o tem.
Na delo sem prišla ob sedmih zvečer. Glava me je vse bolj bolela. Zeblo me je po vsem telesu in upala sem, da bom lahko vzdržala do konca službe. A nisem mogla. Okrog enajste ure ponoči sem se vdala v usodo, da bom morala nekaj dni preležati v postelji. Odšla sem iz službe in sedla v avto. Odpeljala sem se k njemu. Bila sem prepričana, da bo vesel, ko me bo zagledal toliko prej. Toda njegovo stanovanje je bilo prazno. A si nisem delala skrbi. Večkrat je moral ponoči kaj opraviti in najraje je delal takrat, ko sem bila jaz v službi. Dejal je, da ima tako več časa, da sva skupaj.
Legla sem v njegovo posteljo. Bila sem izmučena in zaspala sem v hipu. Prebudila sem se, ko je bilo sonce že kar visoko na nebu, njega še vedno ni bilo od nikoder. Nekaj časa sem ga čakala v stanovanju, nato pa sem se oblekla in odšla domov. Počutila sem se veliko bolje. Očitno sem do časa vzela zdravila.
Mami je bila doma in skuhala nama je kavo. Nato sem poklicala v službo in jim nameravala sporočiti, da zvečer pridem.
»Klavdija, raje pridi takoj sem,« sem zaslišala resen glas sodelavca. Več mi ni hotel povedati.
Začudeno sem sedla v avto in se odpeljala do meje. Tam se že od daleč opazila Marcelov avto, ki je bil na mestu, kamor zapeljemo avtomobile, če kaj odkrijemo. Okrog njega je bilo nekaj policistov. Presenečeno sem stopila tja.
»Kaj je narobe? Je avto Marcelov?« sem spraševala.
Moj šef me je resno pogledal in mi velel, naj mi sledim v pisarno. Sedla sem na stol in čakala.
»Klavdija, ne vem, kako naj začnem. Si pregledovala njegov avto?«
»Ne, seveda nisem. Moj fant je,« sem rekla presenečeno. Srce mi je začelo divje utripati.
»Klavdija, včeraj je Marcel prečkal mejo. Carinil je novinec. K sreči. Marcel mu je skušal dopovedati, da je naš znanec, pa ga novinec ni upošteval.«
»Da?« sem prestrašeno čakala.
»Orožje, Klavdija,« je dodal resno.
V glavi se mi je pričelo vrteti. Srce mi je divje bilo in imela sem mokre dlani.
»Ne, saj ni res. Marcel ne bi,« sem rekla s tresočim glasom.
»Priznal je, Klavdija. Izrabil te je. V pol leta je prepeljal čez toliko orožja, da bi lahko opremil vso vojsko!«
Pokrila sem si obraz z dlanmi.
»Saj veš, da bi morali zaslišati tudi tebe. Toda takoj sem jim povedal, da sem prepričan v tvojo nedolžnost, da garantiram zate. Saj sem storil prav, kajne Klavdija? Kajne, da nisi vedela ničesar?« je spraševal.
Odkimala sem in pričela jokati.
Zapustil je pisarno in me pustil samo.
Bilo je hudo. Bila sem izdana na najhujši način. Nekdo je izkoristil mojo ljubezen, nekdo, v katerega sem verjela, mu zaupala, se mu predajala z vsem srcem. Oh, Marcel, le kako si mogel!
Teden dni sem bila doma. Vzeti sem morala dopust. V tem času so me dodobra preiskali in ugotovili, da sem bila res le žrtev. Toda nisem opravljala svojega dela. Tudi njega bi morala preiskati. In sledila je kazen. Bila sem premeščena na drug konec Slovenije. Stroške prevoza sem si morala kriti sama. Pol leta kazni za naivnost. Nisem nasprotovala, sprejela sem kazen.
Marcel je odšel v zapor in vse priznal. K sreči je bilo v njem vsaj toliko človeka, da je povedal, da me je izrabil.
Danes sem spet tam. Sodelavci so me sprejeli in me nikoli niso obtoževali. Spet se dobro razumemo in včasih se celo zasmejem. A nikoli ne bom pozabila.
Zadnjič je mimo pripeljal mladenič v športem avtu.
»Dober dan. O, je možno, da tako lepo dekle opravlja tak poklic?« je pričel prijazno.
In v meni se je oglasil alarm. Pregledala sem mu prav vse in mladenič je le nemo opazoval mojo reakcijo. Ne, nihče več ne bo bril norcev iz mene!
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2 3 4
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Ko po šestih letih vnuku pomahaš v slovo

Ni mi bilo lahko in le s težavo sem zadrževala solze. M...

MOJ NASMEH: Zobni kamen, karies in še kaj

Ne gre tako hitro kot sem si predstavljala. Preden se v...

KOLUMNA: Rutina

Ko nas takole rutina zaziba v vsakdan, pozabljamo, da s...

KOLUMNA: V soju svojega potu

Bolj kot se trudimo, da bi nas opazili, manj opazni smo...

KOLUMNA: Gužva je

Predvsem na avtocestah, ki vodijo na Hrvatsko, gužve pa...

KOLUMNA: Po jagode

Slikarka Nejka me je povabila iti nabirat jagode. Na op...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.