Dobičkonosni zakon (2/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Tak povej že, Martin,« je bila nestrpna.
»Vdovec sem bil, ko sem te spoznal. Nekoč sem že bil poročen,« je pričel. Ves čas jo je milo gledal v oči in čakal na njeno reakcijo.
»Samo to?« je rekla in bila še sama nad svojimi besedami presenečena.
»Nisi jezna?« je bil začuden.
»Ne, jezna ne, mogoče malo šokirana,« je skušala izraziti svoja čustva. Naj se jezi nanj? Naj bo ljubosumna na nekoga, ki ga več ni? Verjela mu je, da najbrž res ni mogel govoriti o tem.
»Povej mi o njej,« mu je rekla.
Vstal je iz kavča in se napotil k veliki masivni omari. Odprl je velik predal in iz njega vzel album. Prelistal ga je in se ustavil nekje na sredini. Izročil ji je fotografijo. Miranda jo je pogledala. Na njej je bila privlačna ženska njenih let. Imela je brezskrben nasmešek na obrazu, videti je bila srečna.
»To je ona?« je vprašala Miranda, čeprav je vedela odgovor.
»Da, to je Helen. Mrtva je dobro leto,« je kimal Martin.
»Kaj se je zgodilo? Si jo ljubil? Si jo prebolel? Me ljubiš?« je zmedeno spraševala. Ženska na fotografiji je bila lepa, ne bi prenesla misli, da jo ima še vedno rad. V njej je pričel tleti majhen plamenček ljubosumja.
Sedel je zraven nje in jo prijel za roko.
»S Helen sva bila poročena le dobro leto. Da, nekoč sem jo ljubil. A sedaj ljubim tebe. Preteklost je mimo in nanjo se ne oziram. Bilo je težko, prvih nekaj mesecev nisem vedel, kako naj živim. Pa sem si opomogel in ponovno zaživel. Dopovedal sem si, da sam še vedno živim, da imam pravico biti srečen. Dopovedal sem si, da nisem kriv za njeno nesrečo, da ne bi mogel storiti ničesar.«
»Je bila nesreča? Kaj se ji je zgodilo?« je bila radovedna. Močno ga je držala za roko.
»Helen je padla s konja. Z glavo je udarila ob skalo. Bila je nedelja, odšla sva na jutranjo ježo. Tako rada je jezdila. Še sam ne vem, kako je sploh lahko prišlo do nesreče,« je zmajal z glavo. Njegove oči so bile žalostne in Mirandi se je zasmilil. Objela ga je in se močno stisnila k njemu.
»Potem sem prodal vse konje, podrl sem stajo, ki je bila za hišo, sežgal sem vso konjsko opremo,« je pripovedoval.
»Živela sta tu?« je tedaj doumela Miranda in se odmaknila stran.
Prikimal je:«Ti je zaradi tega nelagodno?«
»Ne vem,« je rekla.
»Mi boš oprostila, ker sem ti zamolčala tako pomembno stvar?« jo je prosil.
»Nisem jezna, razumem te. Toda vseeno potrebujem nekaj časa, da razčistim s svojimi mislimi,« je kimala.
Martin je razumevajoče prikimal: »Spat grem. Utrujen sem, draga!«
Miranda je še nekaj časa sedela na kavču. Novica jo je pretresla. Nekoč je v tej hiši že živela ženska, ki je delila posteljo z njim. Nekoč je tu kuhala in pospravljala. Ga je ljubila ravno tako močno, kot ga ljubi ona? Kakšna je bila? Tisoč in eno vprašanje se ji je tisti hip motalo po glavi. In sklenila je, da naslednjega dopoldneva temeljito razišče veliko masivno omaro. Najbrž bo v njej našla še kaj. Do sedaj je še ni odpirala. Ni še prišla na vrsto. Vsekakor pa je o tem nameravala govoriti tudi z Nickom. On bo najbrž vedel veliko o njej. Vedela je, da sta z Martinom prijatelja že dalj časa.
Naslednjega jutra je bila zgodaj pokonci. Najprej si je skuhala kavo in sedla je na velik kavč. Zamišljeno je strmela v veliko omaro pred sabo. Bila je prepričana, da je v njej mnogo stvari iz moževe preteklosti. Prazno skodelico je postavila na mizo in odprla je prvi predal. V njem je bil velik album. Prelistala ga je. Le nekaj fotografij je bilo, na katerih je bila ona. Na vseh se je smehljala, bila je srečna. Našla je tudi fotografijo, kjer sta bila skupaj. Sedela sta pri gozdu za hišo in Martin je Helen objemal okrog ramen. Bil je srečen. Najbrž jo je zelo ljubil. Album je postavila nazaj in gledala naprej. Nič posebnega ni bilo več notri. Nobene njene stvari. Najbrž je Martin odstranil vse. Najbrž mu je bilo lažje, da se je znebil vseh predmetov, ki so ga spominjali nanjo.
Okrog enajste ure je poklicala Nicka. Bil je vesel njenega klica.
»Včeraj mi je Martin povedal za Helen,« mu je rekla.
Nick je bil nekaj časa tiho.
»Si jo poznal?« je vprašala.
»Sem. Tragično, res,« je dejal.
»Se lahko oglasiš tu? Rada bi govorila s tabo,« mu je rekla.
»Čez eno uro bom pri tebi,« ji je povedal in odložil slušalko.
Čakal ga je. Hodila je sem ter tja po hiši. Stopila je na teraso in čakala, kdaj bo v daljavi zagledala njegov avto. Nick je prišel točno.
Skuhala je kavo, ker je bilo vreme lepo, sta sedla na teraso.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Kako različna je lahko starost

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tudi starši imajo pravico, da živijo svoje življenje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Če obuješ prevelike čevlje ...

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kdaj bom spet tako dobra kot prej?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zgovornost molka

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nikogar ne moreš prisiliti ...

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Irena Dolinšek - IR1

Irena Dolinšek - IR1
upokojena organizatorka dogodkov


"Ljudje se moramo čim prej otresti strahu pred staranjem in delom življenja v penziji! Pomembno je, da sprejemamo vse stopnje razvoja v svojem življenju in izkoristimo njihove prednosti, saj je teh v vsakem obdobju življenja veliko, če jih le vidiš."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.