»Si jo dobro poznal?« je vprašala.
»Da, kar dobro,« je pokimal. Bil je zamišljen.
»Pripoveduj mi o njej,« je prosila.
»Zakaj te to zanima? In zakaj ne govoriš o njej raje z Martinom?«
»Ker imam občutek, da ga še vedno boli, da noče govoriti o tem,« mu je povedala.
Nick je prikimal.
»Ga je ljubila?« je nato vprašala.
»Mislim da,« je pokimal.
»Padla je s konja,« je rekla Miranda.
»Ne vem, zakaj se je sploh odločila za ježo,« je rekel.
»Saj je rada jezdila, kajne? Martin mi je povedal, da sta imela konje,« je začela.
Nick se je sklonil k njej: »Poslušaj, Helen se je konj bala. Konji so bili njegova ideja. Kupil jih je kmalu po poroki z njo, čeprav je nasprotovala njegovi ideji!«
Mirandi je vzelo sapo: »Martin mi je dejal, da je ljubila konje.«
»Si prepričana?«
»Povsem,« je kimala Miranda.
»Ne vem, ničesar ne vem. Nikoli je nisem videl jezditi. Tistega dne, ko se je nesreča pripetila, nisem bil tu. Bil sem na poslovnem potovanju.«
»Misliš, da Martin ni vedel, da se boji konj?« je spraševala.
»Vedel je. Pa tudi… No, saj ni važno!« je zaključil in vstal.
»Povej, prosim,« mu je rekla in ga gledala.
Nick je okleval, nato je dejal: »Martina poznam tri leta. Takrat se je preselil sem. Kupil je to hišo, kmalu je pripeljal Helen. Postala sva prijatelja, finančno mi je pomagal, vrnil sem mu vse, toda večno mu bom hvaležen.«
»Hotel si mi povedati nekaj o njej,« je rekla.
»Najbrž se motim, toda nekaj tednov pred njeno smrtjo sem dobil občutek, da jo je strah. Najbrž se motim. Pozabi,« je dejal in zamahnil z roko. S hitrimi koraki se je odpravil do avtomobila in odpeljal.
Miranda je obsedela na terasi. Le zakaj bi bila nesrečna? Martin je bil čudovit človek. Spomnila se je Nickovih besed, da ga pozna šele tri leta. Kje je potem živel prej? Kakšno je bilo njegovo življenje?
Ko se je pozno popoldne vrnil Martin, je pozabila na vprašanja, ki so se ji motala po glavi. Ko je zrla v obraz svojega ljubljenega, ji je postalo vseeno za njegovo preteklost. Vse je bilo še pred njima, bila je prepričana, da bosta imela lepo in srečno življenje.
Minil je teden dni, Martin in Miradna sta sedela na terasi. Bilo je po kosilu.
»Premišljeval sem, veš,« je pričel.
»Da?« je rekla in odložila križanko.
»Sam sem zavarovan. Če se mi kaj zgodi, boš dobila veliko denarja,« je dejal.
»Lepo te prosim, nikar ne govori o tem,« je rekla, stisnilo jo je pri srcu. Če bi se mu kaj zgodilo, si ne bi opomogla. Niti pomisliti ni hotela na kaj takega.
»Miranda, življenje je tako nepredvidljivo! Nesreča ne počiva. Nikoli ne veš, kaj te čaka. Samo poglej, kaj se je zgodilo s Helen. Njena največja ljubezen so bili konji in ravno ti so jo pahnili v smrt,« je razlagal.
»Si prepričan, da je imela rada konje?« je vprašala začudeno.
»Seveda! Ona me je prosila, naj jih kupim,« je kimal.
Miranda je prikimala, spomnila se je Nikovih besed, da je konje sovražila, da se jih je bala, a ostala je tiho. Najbrž se je Nick motil.
»Ravno zato, sem se sam zavaroval. In sedaj bi rad še tebe,« je dokončal in jo gledal.
»Mene?« je bila začudena.
»Da, če zavarujem na mojo polico še tebe, boš dobila večji delež, če se mi kaj zgodi,« ji je razložil.
»Misliš, da je res potrebno kaj takega?«
»Veliko mlajša si od mene. Želim, da si preskrbljena,« ji je razložil in jo pobožal po roki.
»Prav, kakor želiš. Samo ne govoriva več o tem,« je rekla.
»Vse bom uredil sam, le tvoj podpis bom potreboval,« je zadovoljno kimal.
Potem je na pogovor pozabila, dokler ni nekega dne pozvonil Nick.
»Prinesel sem ti papirje. Martin me je zadnjič prosil, naj uredim vse potrebno, da boš tudi ti zavarovana,« ji je dejal, ko mu je odprla.
Povabila ga je naprej in mu postregla kozarec soka.
»Da, saj res. Kje naj podpišem?« je rekla in iskala svinčnik.
»Ne boš prebrala pogodbe?« je vprašal.
»Saj ni potrebno,« je rekla in jo podpisala.