Dobičkonosni zakon (5/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Mislil sem, da ga je do sedaj že minilo. Pa očitno ne more pozabiti, kar je bilo,« je začel Martin. Bil je nervozen.
»Ljubica, jutri bom doma. Kaj, ko bi se že zjutraj odpravila v gore? Ves dan bova imela zase in vreme bo čudovito?« je dejal čez čas.
Miranda je prikimala.
Poklical je v službo in povedal, da ga naslednjega dne ne bo. Miranda je bila v kuhinji in lahko je slišala, da se je jezil na nekoga.
»Me nič ne briga, če je jutri pomemben sestanek! Jutri me ne bo in pika!« je dejal in treščil slušalko nazaj.
»Saj, če ne moreš dobiti prostega dne, lahko izlet prestaviva. Še veliko lepih dni bo,« je rekla, a ni želel niti slišati.
»Jutri greva!« je trdno odločeno dejal.
Zjutraj sta se odpravila že nekaj do šestih. Jutro je bilo hladno in megleno. Martin je nosil nahrbtnik in bil je dobre volje. A Miranda je opazila, da je nervozen, da se mu tresejo roke. Najbrž je res potreboval oddih, si je mislila.
Kmalu se je naredil čudovit dan. Do vrha, ki sta si ga zadala, je bilo šest ur hoje. Pot je bila strma in Miranda je bila proti koncu že zelo upehana. Toda Martin ni želel, da vmes počivata.
»Boš videla, kako bo lepo, ko bova na vrhu,« jo je priganjal in hitel dalje.
»Zakaj tako hitiš, ves dan imava pred sabo,« je sopihala za njim in ga poskušala dohiteti.
Vsa upehana je končno zagledala vrh. Resnično se je počutila kot zmagovalka, ko je po šestih urah stala na vrhu. Sedla sta v travo in nekaj časa molče opazovala lep pogled.
Le nekaj metrov stran od njiju pa se je začenjal velik in strm prepad. Martin je stopil do njega.
»Če bi padel sem dol, mi ne bi bilo pomoči,« ji je rekel in jo pogledal.
Miranda je sedela na tleh in jedla sendvič.
»Pridi pogledat, kako je visoko,« ji je dejal.
»Ne, bojim se višine. Kar tu bom ostala,« je odločno odkimala. Že samo misel, da bi stala tik ob prepadu, ji je naježila lase. Pa četudi je zraven prepada stal on, ki mu je popolnoma zaupala, si ni upala stopiti k njemu.
»Daj no, saj ne boš padla,« jo je priganjal.
»Res ne,« je rekla in vztrajala na varni razdalji.
Martin se je zarežal in odšel je do nje. »Mi ne zaupaš? Ne bi te izpustil,« je začel in jo gledal.
»Seveda ti zaupam, toda višine me je strah že od nekdaj,« mu je razložila.
»Tega nisem vedel. Ampak, veš, kako jo najlažje premagaš? Tako, da se z njo soočiš,« ji je povedal.
»Nisem pripravljena. Soočila se bom kdaj drugič,« se je zasmejala.
Prijel jo je za roko in jo potegnil pokonci. Njegov pogled je bil resen.
»Kar zdajle se boš soočila. Ukazujem ti,« je odločno dejal.
Miranda je otrpnila: »Ne, nikar, ne Martin! Res me je strah!«
»Pomagal ti bom, da premagaš ta strah. Boš videla, da bo šlo,« ji je prigovarjal in jo potiskal k prepadu.
Oklepala se ga je in mižala. Kolena so se ji pričela tresti in prosila je: »Nikar Martin, prosim, nehaj se šaliti!«
A ni popustil. Povlekel jo je do prepada in ji velel: »Sedaj odpri oči!«
Previdno je pogledala, a si ni upala pogledati dol, zrla je vanj.
»Poglej v prepad,« je vztrajal.
»Ne bom,« je odkimala, bila je prestrašena in trdno ga je držala.
»Potem se me vsaj spusti. Boš videla, da ni nevarno stati zraven prepada,« ji je govoril.
»Ne bom, padla bom, če se spustim,« je rekla trmasto.
»Spusti me, če ti rečem,« je bil sedaj že jezen.
Zazrla se je v njegove oči, v njih je bil hlad, njegov obraz je bil resen in sovražen. Prestrašila se ga je.
»Martin, prosim, pojdiva,« je rekla.
»Nikamor ne greva, dokler se me ne nehaš oklepati,« je rohnel in jo poskušal strgati stran. Premaknil se je še bližje prepadu in imela je občutek, da jo hoče vreči vanj.
»Kaj delaš?« je zaklicala. V njenih očeh se je zrcalila groza.
»Prekleta babnica, če bi vedel, da se bojiš višine, bi te raje utopil! Koza zmešana,« je kričal nanjo in jo skušal pahniti v prepad.
»Martin, oba bova padla,« je jokala in se ga oklepala. Bilo jo je strah, kot še nikoli prej.
Tedaj pa ji je zmanjkalo tal pod nogami. Kriknila je in se poskušala držati. Toda bil je močnejši. Začutila je, kako njen prijem slabi. Najprej je spustila eno roko, nato je počasi popuščala še druga. Bo umrla? Zamižala je in z grozo čakala, kdaj jo bo raztreščilo na tisoč koščkov.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Izpoved slovenske upokojenke: »Začeli so me spraševati, če sem ovca«

Da se resnično lahko kaj tako krutega dogaja kjerkoli, ...

MOJ NASMEH: Milimeter za milimetrom

Ko si človek nekaj želi, je pač tako, da se čas zanj us...

Kratke misli: Kako naj jo potolažim?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Hudo je, če se spominjaš samo slabega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nakupovalne akcije

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kaj bi vzela s seboj na samotni otok?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Zvezdana Mlakar

Zvezdana Mlakar
igralka


"Človek se mora imeti rad. Le tako najde moč za spremembe in neskončno veselo lepoto, ki sije navzven."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.