»Pretiravaš! Če ne bi bil poročen, bi menila celo, da me osvajaš,« je zapeljivo rekla.
Matic je rahlo zardel. Jo je osvajal? Ah, ne, bil je le prijazen.
Skoraj dve uri sta sedela tam in se spoznavala. Obema je bilo zelo prijetno. Matic jo je iz minute v minuto bolj občudoval. Bila je polna energije, imela je polno hobijev, poskusila je prav vse. Izvedel je, da je skočila z padalom, da je jezdila konja, da je preplezala pol gora na tem svetu. Obiskala je Indijo, bila je v Tibetu, imela je celo uhan v popku.
»Najbrž misliš, da sem prestara za kaj takega, toda tako zelo mi je všeč,« se je smejala.
»Prestara? Kje pa,« je zamahnil z roko, bil povsem očaran, da deli z njim vse to.
»Poglej,« je rekla in odgrnila majčko.
Zagledal se je v svetleči uhanček v popku. Ampak bolj kot uhanček je opazil njen raven in napet trebuh. Začutil je mravljince, njegove roke so postale mokre. Kaj takega se mu še ni zgodilo.
»Všeč mi je. Zelo,« je kimal zmedeno in bil najbrž rdeč kot kuhan rak.
Vanja se je smehljala, nato se je nagnila naprej in se mu zazrla v oči: »Pa ti? Imaš ti kaj takšnega? Imaš ti za sabo kak nori podvig?«
»Pravzaprav ne. V primerjavi s tvojim, je moje življenje prav pusto in dolgočasno,« je povedal.
Poškilila je na uro in skoraj skočila pokonci: »Toliko je že? Žal mi je, Matic, toda iti bom morala!«
»Tudi jaz se moram počasi odpraviti proti domu,« je prikimal, čeprav bi lahko z njo sedele še ure in ure. Nikamor se mu ni mudilo.
»Ko prideš naslednjič, greva lahko spet na kavo. Prijetno je v tvoji družbi,« je rekla.
»Držal te bom za besedo,« je takoj resno zagrabil.
Ko se je vozil nazaj proti domu, je bil zasanjan. Le s težavo se je zbral in sodeloval v vožnji. Vanja, Vanja, je odmevalo v njegovi glavi. Uf, popolnoma ga je začarala. Bila je nekaj tako posebnega, da je nisi mogel izbrisati iz glave. Res zanimiva ženska.
Potem je vsak dan mislil nanjo. Vsak dan bolj se mu je dozdevalo, da mu je všeč. Vsak dan bolj jo je pogrešal in si želel, da bi moral spet na njen konec. Ponavadi je odhajal v Maribor enkrat na mesec, tokrat pa je bil prepričan, da bo šel prej, da ne bo mogel tako dolgo biti brez nje. Iskal je dober izgovor, da bi spet moral tja. Nič pametnega mu ni padlo na pamet. K sreči se je oglasila Vanja.
»Greš jutri lahko v Maribor ali pošljem koga drugega,« ga je nekega jutra presenetil šef.
Matic ga je začudeno pogledal.
»Klicala je gospa Verbič. Nujno potrebuje par stvari,« mu je razložil.
Maticu se je zavrtelo v glavi. Klicala je! Vanja je klicala!
»Seveda bom šel,« je rekel in poskušal skriti razburjenje.
»Prav,« je prikimal šef in odšel.
Tistega dne ni naredil ničesar. Sedel je v svoji mali pisarni in strmel skozi okno, sanjal pri belem dnevu. Šele, ko jo je v mislih pričel slačiti in poljubljati, se je predramil, se zavedal, kaj premišljuje in za hip se je ustrašil sam sebe. Vedel je, da ne sme, da je poročen in da ima svojo ženo rad bolj kot vse na svetu. Toda sanje so bile menda dovoljene. Sanjal je lahko, s tem najbrž ni varal.
Ponoči se je nemirno premetaval po postelji. Ves čas je mislil le na Vanjo, gledal na uro. Ob četrti zjutraj bi najraje kar vstal in se odpravil naravnost v Maribor. Pa je vedel, da bi bila to neumnost. Da mora počakati. Kasneje, ko bo pri njej, več možnosti bo, da bosta šla skupaj na kavo. Gledati je moral, kdaj konča s službo, drugače najbrž ne bi mogla iti.
Zjutraj sta s Sonjo zajtrkovala. Skoraj vedno je pripravil obilen zajtrk in se šele nato odpravil od doma. Tisti teden je Sonja delala popoldan, zato sta lahko skupaj jedla.
»Te dolgo ne bo nazaj,« ga je vprašala.
»Saj veš, vedno se kaj zavleče,« je skomignil z rameni.
»Jutri pa je sobota. Vreme je lepo, lahko bi kam šla,« je rekla.
»Lahko,« je prikimal. Ni se hotel obremenjevati z jutrišnjim dnem, imel je pomembnejše misli.
»Bom malce premislila, kam bi šla, pa še ti daj,« je rekla Sonja, tako kot vedno. Vedno, kadar sta se kam odpravljala, sta povedala vsak svoje ideje in se potem skupaj odločila, katera je najboljša. To se je Sonji zdelo tako imenitno.
Končno se je peljal proti štajerski. Vozil je hitreje, kot običajno, mudilo se mu je. Čimprej je hotel zagledati njen obraz, njen nasmeh, njene oči. Bilo je popolnoma zmeden. Po eni strani se je zavedal, da ne dela prav, po drugi mu je bilo popolnoma vseeno.