»Iti bom moral,« ji je povedal. Stopil je k njej in jo poljubil.
»Vem,« je zašepetala. »Čeprav si želim, da bi lahko ostal.«
Bližje, ko je bil domači hiši, bolj ga je bolelo v želodcu. Bo sploh lahko poljubil svojo ženo? Bo sploh lahko igral, se pretvarjal?
Ko jo je zagledal, mu je bilo lažje. Njena podoba je izrinila vse slabe misli. Smeje ga je objela.
»Pogrešala sem te. Ne maram sama ležati v postelji,« je rekla.
»Tudi jaz sem te pogrešal,« se je zlagal. Niti za trenutek ni pomislil nanjo, ko je poljubljal Vanjo.
Preostanek sobote, ki je bila sončna, sta porabila za sprehod po mestu. Sonja si je nadvse rada ogledovala izložbe, komentirala razstavljeno blago. Matic je tokrat poslušno hodilo zraven nje. Ni se pritoževal, kar jo je nadvse čudilo. Vedno ji je govoril, da zapravlja čas s strmenjem v izložbe, da tako ali tako ne namerava ničesar kupiti. In Sonja mu je vedno znova poskušala dopovedati, da jo to pač sprošča.
»Me boš peljal na kosilo,« ga je potegnila za roko.
Matic se je predramil, z mislimi je bil daleč stran, v tuji postelji.
»Na kosilo? Je že toliko ura,« je bil zmeden.
»Seveda. Domov si prišel šele ob dvanajstih, dve uri se že sprehajava po mestu. Lačna sem in utrujena,« mu je rekla.
»Prav, potem greva na kosilo,« je prikimal, čeprav ni bil niti malo lačen.
Ko sta sedela v restavraciji, kamor je Sonja najraje zahajala, je ves čas tožila, da jo zbada v križu.
»Nič čudnega, premalo počivaš! Noseča si že skoraj šest mesecev. Več bi morala ležati, ne pa skakati okrog,« ji je rekel resno.
»Oh, če pa ne morem! Ne zdržim,« je odkimavala in se pačila zaradi bolečine.
»Najbolje, da se odpraviva nazaj proti domu,« je svetoval.
Čeprav sta imela namen po kosilu oditi še v kino in si ogledati najnovejši film, za katerega je bila Sonja prepričana, da ji bo zelo všeč, se je z njim tokrat strinjala.
Počasi sta se odpravila nazaj proti domu. Sonja je hodila težko, ves čas se je naslanjala na Matica. Nekoliko ga je zaskrbelo.
»Misliš, da bi morala na pregled,« je vprašal, ko se je doma udobno namestila na kavč.
»Ah, ne. Le preveč sem se obremenjevala. Minilo bo,« je kimala.
Zaspala je, Matic pa je tiho odšel v spalnico, kjer sta imela telefon. Poklical je Vanjo. Imel je srečo, oglasila se je.
»Ojla! Lepo, da kličeš, moj srček,« je zaklicala v slušalko.
»Pogrešam te,« ji je priznal.
»Pa ženička, ti ne zapolnjuje časa,« je rekla.
»Sonja spi. Najbrž bom ves popoldan sam,« ji je povedal.
»Imam idejo,« se je domislila.
»Poslušam,« je rekel in legel na posteljo. Zaprl je oči.
»Kaj, ko bi oba sedla v avto in si šla naproti. Lahko? Se boš lahko izmuznil ven,« je rekla.
Ideja mu je bila všeč. Skočil je pokonci, v želodcu ga je špikalo.
»Ni slabo. Si bom že kaj izmislil,« je rekel.
»Torej, čez pet minut je odhod, velja? Ko se dobiva, skupaj poiščeva hotel in se imava lepo, velja,« je govorila.
Takega povabila vsekakor ni želel zamuditi. In bil je prepričan, da Sonja niti vedela ne bo, kako dolgo ga ni. Najbrž bo spala ves popoldan.
»Velja, čez pet minut grem od hiše,« je potrdil in odložil slušalko.
Tiho je šel nazaj v dnevno. Sonja je mirno spala, njen obraz je bil prekrit z rahlim nasmeškom. Najbrž se ji je kaj lepega sanjalo. Bila je lepa, nekaj časa je strmel v njen obraz. Nasmehnil se je sam pri sebi. Pobožal bi jo po licu, jo poljubil, toda lahko bi jo predramil in potem zagotovo ne bi mogel iti Vanji naproti. Tega pa ni hotel.
Na list papirja je na hitro napisal par besed. Naj jo ne skrbi, da je odšel z avtom do novega sodelavca, ki ga je že večkrat vabilo na kavo. Da bo prišel kmalu, naj kar počiva.
Tiho je odšel ven, zaklenil za sabo in sedel v avto. Prej, ko bo stopil na plin, prej bo pri njej, vsaka minuta je bila pomembna.
Drvel je po hitri cesti svoji novi ljubezni naproti. Po uri vožnje se je oglasil mobilni telefon. Pogledal je številko, bila je Vanjina. Oddahnil se je, bal se je, da ga kliče Sonja.
»Kje si,« je vprašala.
Opisal ji je kraj.
»Čudovito, čisto blizu si že. Parkirala sem avto pred hotelom, kilometer stran. Boš našel,« je spraševala.
»Bom,« je pritrdil.
Še malo in lahko jo bo objel, jo stisnil k sebi.