Dvojna ljubezen (5/8 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Hotel je takoj našel, prepoznal je tudi njen avto. Ko je parkiral in izstopil, jo je opazil. Stala je pred vrati in se mu smehljala.
»Greva,« ji je rekel, ko je stopil do nje. Kavalirsko ji je odprl vrata.
Vstopila sta, se odpravila do receptorja.
»Sobo bi,« je rekel Matic.
»Za koliko časa,« je vprašal hotelir.
»Za nekaj ur,« je dodala Vanja in se stisnila k njemu.
Hotelir je pokimal, Matic se je podpisal, vzel ključ.
Mala sobica je bila urejena. V njej je bila le velika postelja, omarica, na kateri je bila televizija. Imela je tudi majhno kopalnico.
»Imava vse, kar potrebujeva,« se je nasmehnila Vanja in legla na posteljo.
Ni čakal, ni izgubljal časa…
Večerilo se je, ko se je peljal proti domu. Sonja ga ni nič klicala, zato je sklepal, da še vedno spi. Vso pot nazaj je prepeval, bil še vedno omamljen od Vanjine lepote, njene močne energije. Bila je njegova. Sedaj mu je bilo jasno. Brez nje ne bi mogel več.
Odklenil je vrata, luči ni bilo. Čudilo ga je. Mar res še vedno spi?
Vstopil je v dnevno sobo, Sonja je še vedno ležala na kavču. Zazdelo se mu je, da tiho joče. Prižgal je luč.
»Kje si bil? Klicala sem te,« je zahlipala.
Počepnil je k njej, prestrašil se je: »Kaj se je zgodilo? Pustil sem ti listek, ga nisi videla?«
»Matic, nisem se upala niti premakniti. Matic, krvavim…«
Dirkal je do bolnice. Sonja je ležala na zadnjem sedežu. Bil je zmeden, prestrašen. Še nikoli v življenju se ni počutil bolj krivega. Najraje bi kričal na ves glas. Medtem, ko je on poljubljal drugo, ko je nežno objemal Vanjo, je njegova žena ležala nemočno na kavču in ga čakala. Bila v strahu za svojim otrokom.
Sonjo so takoj odpeljali na oddelek, Maticu so veleli, naj počaka v čakalnici.
»Bo vse v redu? Ji boste pomagali,« je obupano spraševal zdravnika.
»Pomirite se. Vse bomo uredili,« ga je zdravnik skušal pomiriti.
Čakal je in čakal. Minute so se vlekle. Hodil je sem ter tja. Razjedalo ga je. Če bo kaj narobe, bo kriv on, samo on. Ni bil doma, pustil jo je samo. Lahko bi vedel, pritoževala se je, da jo boli v križu. Ni pomislil.
Zdravnik se je vrnil po dveh urah. Njegov obraz je bil nasmejan.
»Kako je z njo? Pa otrok,« je hitel Matic.
»Vse bo v redu. Srečo ima, otrok je pravi borec. Ustavili smo popadke, vse bo še dobro,« mu je zagotovil zdravnik.
»Jo lahko vidim,« je vprašal Matic.
»Lahko, za kratek čas,« mu je rekel in ga pospremil do sobe, kjer je ležala.
Sedel je k njej na posteljo in jo objel. Najraje bi zajokal.
»Matic, bolje se počutim. Zdravnik pravi, da se bo dobro končalo. Pravi, da je fantek,« mu je rekla Sonja in olajšano gledala.
»Fantek,« je ponovil Matic, se takrat najbrž prvič zavedal, kako zelo resničen je otrok, ki bi ga kmalu izgubil.
»Ostati bom morala tu. Najbrž vse do poroda. Ampak mi je vseeno, le da bo vse dobro,« mu je razložila.
»Prav, ostani, ubogaj jih,« je kimal Matic. »Vsak dan bom prišel. Ne boj se zame, znašel se bom! Počivaj, Sonja.«
Vrnil se je v prazno stanovanje. Zaklenil je vrata in sedel na kavč. Šele tedaj je začutil, kako zelo se mu tresejo roke.
Minil je teden dni. Vanje ni poklical, niti ni ona klicala njega. Redno je obiskoval Sonjo. Pri njej je bil vsako popoldne. Čeprav je morala ležati v bolnici, je bila zelo dobre volje. Težko je čakala, da bo pestovala prvega otroka.
»Ime, Matic, ime lahko izbereva, da ga bom lahko poklicala, ko ga ogovarjam,« mu je rekla.
»Ime? Ne vem,« je bil zmeden.
»Blaž,« je vprašala Sonja.
»Naj bo Blaž,« je kimal Matic.
Bil je petek, obiskov je bilo konec in Matic se je vrnil domov. Ko je vozil proti domu, je zazvonil njegov telefon. Bila je Vanja. Najprej je okleval, nato se je oglasil.
»Pogrešam te,« je rekla.
»Vanja…« je izjavil.
»Me nič ne pogrešaš? Ne morem več, Matic. Moram te videti,« je nadaljevala.
»Sam sem. Sonja je v bolnici,« ji je povedal.
»Potem lahko pridem k tebi,« se je takoj domislila.
»Lahko,« je pritrdil. Ni imel moči, da bi ji prepovedal.
»Ko bom v tvojem kraju, te pokličem, da me boš vodil do hiše,« je še rekla in prekinila.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7 8
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Družina ob hudo bolnem

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kako različna je lahko starost

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tudi starši imajo pravico, da živijo svoje življenje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Če obuješ prevelike čevlje ...

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kdaj bom spet tako dobra kot prej?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zgovornost molka

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Irena Dolinšek - IR1

Irena Dolinšek - IR1
upokojena organizatorka dogodkov


"Ljudje se moramo čim prej otresti strahu pred staranjem in delom življenja v penziji! Pomembno je, da sprejemamo vse stopnje razvoja v svojem življenju in izkoristimo njihove prednosti, saj je teh v vsakem obdobju življenja veliko, če jih le vidiš."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.