Doma se je najprej oprhal, nato je pospravil po stanovanju. Poznalo se je že, da je sam, ni bilo več tako zelo urejeno, kot ko je bila Sonja doma.
Pogledal je na uro. Skoraj dve sta že minili, Vanja je bila najbrž blizu. Zamislil se je. Dela neumnost? Najbrž. Svojo ljubico vabi v njuno stanovanje. Če bi Sonja izvedela… zazvonil je telefon, Vanja je bila blizu.
Hišo je našla z lahkoto. Potrkala je na vrata, odprl jih je.
»Matic, srčece,« je rekla. Zaprla vrata in ga strastno poljubila. Nato se je razgledala po hiši.
»Lepo imaš,« je kimala.
»Nora si. Prišla si sem…« je odkimaval, natočil jima je pijačo.
Sedal je na kavč, se zahihitala: »Zakaj nora? Želim si le nekaj lepih trenutkov. Prostor ni pomemben, pomembno je opravilo!«
Imela je prav.
»Zakaj imaš drago v bolnici,« jo je zanimalo, srknila je požirek viskija in se namrdnila.
»Noseča je, zakompliciralo se je,« ni razlagal.
»Noseča je? Nisem vedela,« je odkimala, se rahlo nasmehnila.
»Očka boš,« mu je rekla in ga gledala v oči.
»Da,« je prikimal.
»Ne, Matic, nisi razumel, jaz ti sporočam, da boš očka,« je rekla in ga ves čas opazovala.
Prebledel je, jo raztreseno gledal. Vanja se je smehljala.
»Noseča si,« je izjavil, začutil tresavico po vsem telesu, pričelo ga je mraziti.
Prikimala je.
Ni več mogel stati, sedel je na fotelj in se zazrl vanjo. Nato se je pričel na ves glas smejati.
»Smešno?« mu je rekla.
»Kaj pa naj?! Trenutno mi gre le na smeh,« je dodal. Sedel je k njej, jo objel in jo poljubil.
»Vanja, ljubim te,« ji je povedal.
»Matic, tudi jaz. Ampak, zdi se mi, da je pred tabo težka naloga. Odločiti se boš moral,« je kimala resno.
»Zakaj? Mar ne more ostati tako, kot je,« je spraševal.
»Ti je tako všeč? Boš zmogel? Jo ljubiš,« je spraševala.
»Ljubim njo in ljubim tebe. Ne bom ti lagal. Mislim, da se ne bi mogel odločiti,« je povedal resnico.
»Moral se boš. Tako naprej dolgo ne boš šlo. Nekoč se bo izvedelo, nekoč bo vse prišlo na dan,« je rekla.
Imela je prav, toda to je bilo še tako daleč. Ta hip je bilo vseeno. Zakaj bi razpravljala o prihodnosti, če lahko uživata trenutke, ki sta jih imela na razpolago le zase.
Vanja je ostala ves konec tedna. Ko je bil čas obiskov, je Matic odšel k Sonji, pustil Vanjo samo. Nato se je vrnil k njej. Čakala ga je v postelji, skoraj se nista premaknila iz nje.
V ponedeljek zjutraj je odšla nazaj. Prej mu je poklonila dolg poljub.
»Matic, odloči se,« mu je še rekla, nato odšla.
V službi je bil zmeden, ni mogel delati. Kaj naj stori? Katero naj ljubi, katero naj pahne stran?! Imel je občutek, da se mu bo zmešalo. Vsega je bilo preveč.
Vanja je redno prihajala. V petek je prišla, v ponedeljek zjutraj je odšla. Tedni so minevali, Sonja je bila vse bližje porodu. Matic se je navadil na takšno življenje, celo ugajalo mu je. Če bi lahko, bi pustil tako, ne bi spreminjal ničesar. Skušal je pregovoriti Vanjo, naj ostane tako. Obljubil ji je, da bo redno prihajal.
»Našel bom izgovor, ob tebi bom. Naj ostane tako. Sonja ne bo nikoli izvedela zate,« ji je govoril.
A Vanja si je želela več: »Hočem te vsak dan, ne le nekaj trenutkov!«
»Našel bom pravo rešitev,« ji je zagotavljal Matic.
Bila je sobota, Vanja je ležala ob njem, ko je zazvonil telefon.
Ko so mu sporočili, da Sonja rojeva, je skočil pokonci: »Že? Ni prezgodaj? Pridem!«
Vanja ga je pogledala.
»Sonja, otrok. Rodila bo,« ji je razložil.
Vse je potekalo zelo hitro, ko je prišel do tja, so mu sina izročili v roke. Strmel je vanj, pogledal je Sonjo. Niti ni bila tako zelo utrujena.
»Lep je,« je šepnil.
»Tebi je podoben,« mu je rekla.
»Blaž…« je izrekel njegovo ime, v očeh so se mu nabrale solze.
Ko ga je pestoval, mu je bilo prvič žal, da je spoznal Vanjo, da se je vanjo zaljubil, da ni bil zvest Sonji. Lahko bi se imel lepo, lahko bi bil srečen. Tako pa je bilo vse zmešano. Na poti je bil še en otrok.