Dvojna ljubezen

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Malo je manjkalo, pa bi ji vse povedal. A vedel je, da ne sme. Sedaj res ni bil pravi čas, da ji vse razkrije. Sedaj je imela druge skrbi.
»Čez nekaj dni bova doma,« mu je povedala Sonja.
»Komaj čakam,« je prikimal.
»Boš vzel dopust,« je upala.
»Bom, veš da bom,« je rekel, sklonil se je k njej in jo poljubil na čelo.
Še ko je stopil v domačo hišo, je bil srečen. Pred očmi je videl le svojega sina.
»No, kako je bilo,« ga je vprašala Vanja. Nestrpno ga je čakala.
Govoril ji je o njem, vse ji je povedal. Ko je končal in jo pogledal, je videl, da ima solzne oči in da iz njih sije ljubosumje. Zasmilila se mu je. Najbrž je tudi ona zelo trpela, le da mu tega ni hotela pokazati.
»Vanja,« je šepnil in jo objel.
»V tako zmedo si me potisnil,« je zagodrnjala. Naslonila je glavo nanj.
»Vem, vem,« je prikimal.
Ko sta Sonja in otrok prišla domov, je bilo vse drugače. Matic je težave skupaj z Vanjo potisnil na stranski tir. Bil je vzoren mož in oče. Vzel je dopust za deset dni, izklopil je svoj mobilni telefon. Povsem se je posvečal njima, jima stregel. Sonja je bila zelo srečna.
»Ko bi bil lahko ves čas ob nama. No, ja najbrž bi se razvadila,« se je smehljala.
»Rad bi bil, verjemi. Razvajal bi te, vaju,« je kimal.
A moral je nazaj na delo, nazaj v resnični svet, kjer je obstajala tudi Vanja.
»Verbičeva je klicala. Naročila nam je, da jo takoj pokliči. Le kaj imata,« mu je takoj zjutraj rekel sodelavec in se mu smehljal.
Matic je prebledel: »Verbič Vanja? Najbrž sem ji kaj narobe prodal!«
»Da, najbrž bo to,« je prikimal sodelavec in se zasmejal.
Ko je bil sam, jo je poklical.
»Kje si? Kličem te že vso večnost! Si me pozabil? Si naju pozabil,« je govorila. Takšna še ni bila.
»Vanja, ne, nisem te pozabil, le nisem utegnil. Sonja je prišla domov, skrbel sem zanjo in za sina,« ji je razložil.
»Nočem poslušati o njej,« je kriknila.
»Sama si vprašala, kje sem bil,« je bil zloben.
»Matic, potrebujem te. Pridi,« ga je prosila, spremenila je barvo glasu.
»Ne vem. Danes ne morem, mogoče jutri,« je pričel.
»Matic, nikar ne delaj tega. Potrebujem te,« je rekla roteče.
»Prav, pridem. Takoj, ko bom lahko,« ji je obljubil, čeprav ni vedel ali bo obljubo lahko izpolnil. Dela je imel polno.
Ob četrti uri popoldan je klical domov. Vanja ga je še dvakrat klicala, ni mu dala miru.
»Sonja, kako je doma,« je spraševal.
»Blaž je priden. Samo spi in je,« mu je povedala.
»Potem me ne pogrešata tako zelo,« je hotel vedeti.
»Pogrešava te, toda če imaš delo,« je rekla.
»Sonja, ne vidim se ven, povrhu vsega pa bi moral še službeno v Maribor. Danes bom delal pozno v noč, spal bom tu, potem grem na teren. Prišel bi jutri popoldan, če nimaš nič proti,« je pričel.
Nekaj časa je molčala, nato rekla: »Ne naprezaj se preveč. Ne skrbi, z nama bo vse v redu!«
Takoj, ko je odložil slušalko, je zapustil pisarno, stekel do avta in se odpeljal v Maribor. Vanja ga je nestrpno čakala.
»Končno, mislila sem, da te ne bo,« je rekla, ko ga je zagledala. Padla mu je v objem.
»Vanja, ne morem kar pridirjati sem,« je pričel.
»Ne izpustim te več, sedaj si moj, ne boš odšel,« je preslišala njegove besede in ga poljubljala.
»Ni tako enostavno,« je pričel.
Odmaknila se je od njega, ga grdo gledala: »Prej bi mislil! Sedaj, ko sem noseča, me ne boš zapustil!«
Globoko je zadihal, odkimal: »Ne bom, oprosti. Jaz sem kriv in ne ti.«
Večer je bil lep. Ležala sta drug ob drugemu, se pogovarjala in si zrla v oči.
»Želim si, da bi se preselil k meni,« je rekla.
»Vanja, ne bova o tem, prav,« je prosil.
Prikimala je: »Čas bo prinesel svoje!«

Matic je sedel v svoj avto. Še vedno je bil zamišljen. Kdo ve, kam bi šel, če ga ne bi poklicala Sonja in ga predramila iz razmišljanja. Bi šel k Vanji? Najbrž. Radoveden je bil, kakšna je njegova mala ljubica. Da, Vanja je tistega dne rodila. Deklico Majo. Dopoldan ga je poklicala v službo. Jokala je v slušalko, ga rotila, naj pride k njima. Hlipala je, da ga ljubi, da sama ne bo zmogla. Ničesar ni rekel, le odložil je slušalko. Ničesar ni več mogel obljubiti, bil je preveč utrujen. Zadnjih nekaj mesecev je bilo noro.

Spremljajte Moja leta na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2024 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.