»No, no! Saj ti ne bo hudega,« se je smejala Valerija.
Ko sta kasneje sedeli ob skodelici kave, ji je razodela svoje strahove.
»Kaj takega?! Pretiravaš,« je odkimala prijateljica.
»Ne vem. Kaj, če je še ni pozabil? Kaj, če hodi k njej?«
»Lucija, saj sem vedela, da te bodo strahovi pokopali. Zato sem ti tudi svetovala, da jo spoznaš in se z njo soočiš do časa. Ti pa si vztrajala pri svojem in dosegla, da te je strah ter da si ljubosumna brez vsakega dokaza,« je bila jezna Valerija.
»Samo še to premišljujem, da sta nekje skupaj. Že nekaj tednov se vrača iz službe v poznih urah,« je obupano rekla.
»Saj je vedno dolgo delal. Takšno službo ima,« jo je mirila prijateljica.
»Vem, toda vse dni?« je bila skeptična Lucija.
»Zakaj se ne pogovorita? Povej mu vse. Če te ljubi, ti bo pomagal,« je rekla Valerija.
»Ne vem. Le jezen bo,« je Lucija rekla žalostno.
»Potem ti ni pomoči! Če si ne upaš spregovoriti o svojih strahovih z nekom, s katerim se nameravaš poročiti, zakaj se potem boš?! Boš vedno, ko bo nastal problem stekla stran od njega,« se je jezila Valerija.
»Lahko tebi! Ti imaš urejen zakon in nikjer bivše žene,« se je branila Lucija.
»Tudi ti bi lahko imela urejeno preteklost, pa sama bežiš stran,« se ni dala Valerija.
»Prav! Vdam se. Pogovorila se bom z njim,« je tiho rekla Lucija in Valerija je prikimala.
A tega ni nameravala storiti. Vsaj ne še takoj. Hotela je le spremeniti temo pogovora. Sama pri sebi pa se je odločila, da bo najprej poskušala razčistiti pri sebi, šele potem bo povedala njemu. Sklenila je, da ga bo zasledovala in se tako prepričala, da je res v službi.
Že takoj v ponedeljek je nameravala izpeljati svoj načrt. Iz službe je prišla celo nekoliko prej, kot ponavadi. Čakal je, da jo bo poklical in ji sporočil, kdaj pride. Imela je srečo. Klical je in povedal, da bo prišel šele okrog osme ure zvečer. Ni izgubljala časa. Sedla je v svoj avto in se odpeljala do stavbe, kjer je bil Dušan zaposlen. Tam je parkirala na nekoliko skrito in še vedno vidno mesto in čakala. Njegov avto je bil na parkirišču. Torej je bil nemara v službi. Trmasto je sedela za volanom in ga trdno prijemala ter stiskala zobe. Vse bolj je bila prepričana, da ga bo ujela, da bo videla, kam odhaja, da je še vedno ni pozabil.
Okrog pete ure popoldne ga je zagledala. V želodcu jo je stisnilo, ko je opazovala, da hiti proti svojemu avtu. Sedel je vanj in hitro odpeljal. Prižgala je motor svojega avtomobila in mu sledila. Zapeljal je v center mesta. Seveda, Kristina je bila doma na drugi strani mesta.
Trdno je oprijemala volan in budno spremljala njegov avto. Promet je bil gost, zato je bila nekoliko v ozadju. Toda ravno prav, da je ni mogel opaziti. Ustavil je pred semaforjem, na katerem se je prižgala rdeča luč. Prižgal je desni smerni kazalec. Lucija, ki je bila nekaj avtov za njim je storila isto. Prižgala se je zelena luč in Dušan je speljal. Nastala je gneča in Lucija je nervozno čakala na vrsto. A semafor je ravno pred njo spet pokazal rdečo luč. Jezno je udarila z roko ob volan. Toda ni nameravala odnehati. Še vedno je bila prepričana, da ga lahko dobi. Vedela je, kje Kristina živi in počasi se je odpeljala tja. Srce ji je hitro razbijalo, ko se je približevala njenemu stanovanju. Najprej je opazila luč. Torej je bila doma. Razgledala se je okrog. Dušanovega avta ni bilo nikjer. Ga je skril? Da, sedaj je bila že skoraj prepričana, da ga je skril. Zapeljala je pred njeno stanovanje in gledala v okno, kjer je gorela luč. Ni bilo zagrnjeno. Opazila je senco in lahko je razbrala, da je postava ženska. Čakala je in gledala v okno. Ženski postavi se je približala še ena. Nekoliko večja in močnejša. Torej moška postava, torej on! Stopil je do nje in jo prijel okrog pasu. Ženska postava se je sunkovito obrnila in ga objela. Pričela sta se poljubljati. Nato sta se oba objeta počasi premikala. Najbrž sta plesala. Opazila je, da ima moška postava v rokah steklenico. Torej proslavljata. Ponovno ljubezen? Še eno šanso? Nov zakon, kjer bo šlo bolj gladko?
Ni več zdržala. Temu je hotela narediti konec. Stekla je iz avta in se napotila do vrat. Ni več trezno razmišljala, niti ni imela pripravljenega govora, ko naj bi stopila pred njiju. Gnalo jo je le ljubosumje, rinila je z glavo skozi zid in bilo ji je popolnoma vseeno.
Prijela je za kljuko, toda vrata se niso hotela odpreti. Seveda, bila sta zaklenjena, da ju ne bi kdo motil. S tresočo roko je pozvonila na zvonec. Nato še enkrat in še enkrat. Bila je prepričana, da bo stala tam, dokler se ne bosta naveličala poslušati zvonca in ji bosta odprla vrata. Bila je jezna, tresla se je po vsem telesu in ko se so počasi pričela odpirati vrata, ji je srce divje razbijalo.
»Vedela sem, » je zakričala in odrinila neznano lepotico, ki je začudeno gledala njen jezni obraz. Odšla je v notranjost hiše in se za razburjena vprašanja lastnice stanovanja ni menila. Vstopila je v sobo, kjer naj bi bil njej Dušan in onemela. Pred nje jo stal neznan moški in jo začudeno gledal. Za njo je privihrala Kristina, ki je bila oblečena v nežno svileno oblekico in jezno gledala.
»In kaj naj pomeni vse to? kako si drzneš vdreti v moje stanovanje?! Naj pokličem policijo ali v norišnico?« je kričala na njo.
Lucija je nemo strmela zdaj v enega zdaj v drugega, nato pa počasi razširila roke in osramočeno spustila pogled: »Nisem vedela. Žal mi je. Bila sem prepričana, da je on…«
»Kdo? Kdo?« je Kristina stopila zraven nje in jo jezno gledala.
Lucija se je zastrmela v njen brezhibno naličen obraz, ki pa niti ni bil tako božanski, kot si ga je predstavljala. »Oprostite. Bila sem prepričana, da je mož prijateljice. Žal mi je. Vara jo in samo pomagati sem ji hotela,« se je takoj spomnila dobro laž.