Prvi dan brez Vilija, je bilo najhuje. Zvečer, ko sta otroka zaspala, je sedela v dnevni sobi in jokala. Bila je prepričana, da ne bo zdržala toliko časa brez njega. Pogrešala ga je. Večer je bil pust in osamljen, nikogar ni bilo, s komer bi lahko govorila.
A iz dneva v dan je bilo bolje. Počasi se je privadila, da je sama, tudi Vili je kmalu poklical po telefonu. Povedal je, da se ima dobro, da je vse v redu in da jih pogreša. In ko se je oglasil je bilo bolje. Neja je vedela, da je z njim vse v redu in odštevanje se je začelo.
Počasi se je navadila na samsko življenje. Otroka sta jo ubogala, posvečala se jima je, večkrat pa je tudi odšla k svoji prijateljici Frani na kavo.
Minilo je že približno štirinajst dni, odkar je Vili odšel. Bilo je sobotno dopoldne in Neja se je z otrokoma odpravila do Frani. Že takoj je opazila, da je zadržana, da bi rada nekaj povedala, pa ni vedela kako.
Otroka sta odšla v dnevno sobo, Frani in Neja sta bili v kuhinji.
»Se mi samo zdi, ali bi mi rada nekaj povedala?« jo je vprašala Neja.
Frani je dvignila glavo in se ji zazrla v oči: »Ne vem, kako naj ti povem. Niti ne vem, če te zanima in kako bo sploh vplivalo nate.«
»Daj povej že. Sedaj me res zanima, kaj je,« je bila Neja nestrpna.
»Marcel je v mestu,« je rekla Frani in jo opazovala.
Neja je utihnila in se zazrla skozi okno.
»Zakaj si mi sploh povedala,« je čez čas tiho rekla.
»No, saj sem vedela, da bi bilo bolje, da molčim,« je zmajala z glavo Frani.
Molčali sta in se predajali vsaka svojim mislim. Nato je Neja spregovorila o povsem drugi zadevi. Ni hotela govoriti o njem in Frani je sprejela igro in se delala, kakor da ga niti nista omenili.
Čez nekaj dni je Neja spet prišla.
»Premišljevala sem, veš. Saj veš, o njem,« je pričela in hodila sem ter tja po kuhinji.
»Neja, pozabi raje. Ni pametno, da sem načela. Poročena si in, in…« je pričela Frani. Bilo ji je žal, da ga je omenila. Uvidela je, da se ne bo dobro končalo.
»Ne morem ga kar pozabiti! Frani, tu je. Moram ga videti,« je rekla in jo gledala v oči. Bila je mešanih občutkov, sesedla se je na stol in jo obupano pogledala.
»In kaj bo bolje, če ga vidiš?« je vprašala Frani.
»Ne vem, vprašala ga bom, kako je,« je skomignila z rameni Neja.
»In potem?« je vprašala Frani.
»Ne vem. Nič. Najbrž nič. Samo videla bi ga rada. Samo še enkrat bi ga rada videla. Povej mi, kje si ga srečala,« je rekla Neja.
»V trgovini, tu pri nas. Prišel je pred tednom dni. Takoj me je spoznal, rekel je, da se nisem nič spremenila. No, tudi on je ostal isti. Vprašal je po tebi,« je pričela Frani.
»Vprašal je po meni? In kaj si mu povedala?« jo je zanimalo.
»Da si dobro. Da še vedno živiš tu na morju. Da imaš dva otroka,« je rekla.
»In potem? Kaj je rekel, ko je izvedel, da imam otroka? Si povedala, da sem poročena?« je vrtala Neja. Spet se je počutila, kot nekoč. Spomini so naenkrat oživeli, Vili je bil nekje v ozadju, ni bil pomemben. Vsaj tisti hip ne.
»Rekel je, da je srečen zate, da je srečen, ker se imaš lepo,« je rekla Frani resno.
»Pa on? Je poročen?« je spraševala Neja.
»Neja, govorila sva le pet minut. Ne vem, kako živi. Vprašaj ga!«
»Ne morem kar k njemu. Sicer pa, nisi mi povedala, kje živi,« je rekla Neja užaljeno.
»Je res dobro, da načenjaš stare rane? Dobro vem, kaj si nekoč čutila do njega. Neja, se ne igraš z ognjem? Pozabi, da sem ti povedala, da je tu. Če bi molčala, bi bilo tako kot mora biti. Jaz bom kriva, če se zapleteš,« je stokala Frani.
»Ne nori! Z nikomer se ne mislim zapletati! Poročena sem, saj veš,« je hitela Neja.
»Da, jaz vem. A ko boš srečala Marcela, boš pozabila na ves svet. Poznam te, Neja,« je odkimala Frani.
»Povej mi, kje je,« je prosila Neja.
»V hiši, kjer je živela njegova babica. Tam si je uredil začasno prebivališče.«
Nekoč je bilo v tisti hiši polno cvetlic na oknih. Tam je živela Rozi, njegova stara mama. In tja je Marcel prihajal vsako poletje in skoraj vsak konec tedna. Z materjo sta živela v Ljubljani. Rad je prihajal k babici na morje. Spoznal je Nejo. Postala sta dobra prijatelja.
Zvečer je Neja sedela v dnevni. Tokrat ni prižgala televizije. Otroka sta že davno odšla spat. Strmela je predse in razmišljala. Je bila dovolj močna, da mu po tolikih letih ponovno pogleda v oči, brez da bi jo speklo v želodcu? Brez, da bi ji srce pričelo razbijati?