Tudi tokrat je prinesla polno novic, jim razlagala, kaj je počela čez teden.
Zvečer je odšla Jana k svojemu fantu, s katerim sta bila skupaj že dve leti. On je že hodil v službo, videvala sta se le za konec tedna.
Neža se je nejevoljno umaknila v sobo in se pričela učiti. Pavla in Felicijan sta odprla televizijo in legla na kavč.
»V nedeljo bi lahko odšla na bazen,« je predlagal.
»Da, zakaj pa ne,« je prikimala Pavla.
Zatopila se je v film in ko je poškilila k svojemu možu, je že dremal. Nasmehnila se je. Še vedno ga je imela rada. Toliko let sta že preživela skupaj, pa je še vedno težko čakala, kdaj se bo vrnil iz službe.
Sobotni dan je izkoristila za nakupovanje. Felicijan je bil dopoldan v firmi, zato je skočila še na kavo k prijateljici. Metka je bila njena dolgoletna prijateljica. Odkar sta se s Felicijanom vselila v hiško, je hodila k njej na kavo. Metka je živela sama. Nikoli se ni poročila. Ni našla pravega, zato je svoje prihranke namenila potovanju. Prepotovala je vso Evropo, bila je Avstraliji, v Ameriki. Za naslednjo pot si je začrtala Egipt, ki ga je nameravala obiskati okrog novega leta.
»Torej greš v Egipt?« je vprašala Pavla in srebala kavo.
»Da, zakaj pa ne,« je rekla Metka.
»Pa ti ni dolgčas, ko potuješ sama?«
»Sama? Nikoli! Ko bi ti vedela, koliko ljudi spoznam,« se je nasmehnila Metka.
Pavla je najraje hodila k Metki. Ona je bila vedno nasmejana, polna optimizma in kadar je bila Pavla potrta je odšla k njej. Metka ji je nehote vlila pogum in dobro voljo ter ji pomagala, da je nekoliko pozabila na tegobo, ki jo je pestila.
Sobotno popoldne sta Pavla in Felicijan izkoristila za sprehod. Jana je bila še vedno pri fantu, ponavadi je prišla domov v nedeljo popoldan, še nekaj časa posvetila staršema, nato pa je zvečer odšla nazaj v študentsko naselje.
Neže tistega vikenda ni bilo ven iz svoje sobe. Prišla je le na kosilo in na oddih. In ker je bila nejevoljna zaradi matematične naloge, sta jo pustila pri miru.
V nedeljo dopoldan sta odšla Pavla in Felicijan na bazen. Neži sta pustila kosilo na štedilniku. Sama sta nameravala na kosilo v prijetno gostilno, kamor sta šla vsakič po kopanju in savnanju.
Tistega dne sta se vračala okrog tretje ure popoldan. Oba sta bila prijetno utrujena in sproščeno sta se pogovarjala. Ko sta zapeljala na domače dvorišče, sta na njemu opazila parkiran neznan avto. Registracija je bila Celjska.
»Le kdo bi lahko bil?« se je čudil Felicijan.
Tudi Pavla ni vedela.
»Mogoče ima Neža fanta, pa sva jo prehitela,« je ugibala Pavla.
Odšla sta v notranjost in v dnevni sobi sta ob kavi sedela Neža in neznan mladenič.
»To je cene, mami. Tebe išče,« je rekla Neža in bila vidno vesela, da sta prišla.
Pavla in Felicijan sta se začudeno zastrmela v mladeniča.
»No, Cene, veseli me, da sem te spoznala. Sedaj pa moram iti. Jutri pišem matematiko,« je rekla Neža in se poslovila.
»Upam, da ne motim,« je pričel mladenič.
»Ne, sploh ne, toda ne vem,« je pričela Pavla začudeno in pogledovala moža.
»Ne veste, kdo sem,« je pomagal.
»Da,« je rekla Pavla in se nasmehnila.
»Naj vam pomagam,« je počasi pričel in glas se mu je nekoliko tresel. »Sem Cene Novak. In predvidevam, da sem vaš sin!«
Pavla je prebledela, Felicijan pa je začudeno gledal v mladeniča.
Brez besed je sedla na fotelj.
»Ne, ne. Ne bo držalo, mladenič,« se je Felicijan presenečeno praskal po glavi.
»Da ne? Ampak, podatki, ki sem jih dobil, so resnični. Na njih lepo piše, da sta vidva moja starša,« je bil Cene presenečen.
»To je pomota. Res. Žal mi je, zmotili ste se,« je bil Felicijan presenečen.
»Potem se opravičujem. Ampak, še vedno ne morem verjeti, da so podatki napačni. No, oprostite. Še enkrat bom vse preveril. Žal mi je, ker sem vas postavil v neroden položaj,« je hitel Cene in vstal iz kavča.
»Ne, niso napačni,« se je tedaj oglasila Pavla, ki prej ni mogla spraviti iz sebe niti besede.
Felicijan je presenečeno pogledal svojo ženo.
»Niso napačni,« je še enkrat ponovila.
Cene je počasi sedel nazaj na kavč in čakal.