»Če si se rodil sedmega marca pred šestindvajsetimi leti, potem so podatki točni,« je rekla počasi in gledala stran. Oči so se ji napolnile s solzami in glas se ji je zatresel.
»Pavla?« je presenečeno vprašal Felicijan in sedel na fotelj ob njej.
»Oprosti, Felicijan. Nisem mogla. Nisem vedela, kako naj ti povem. Žal mi je,« je rekla in sklonila glavo.
Nekaj časa so molčali.
»Predvidevam, da niste moj oče,« je pričel Cene.
»Ne, Felicijana sem spoznala kasneje,« je povedala Pavla.
»Tu je moj naslov in številka, kamor me lahko pokličete. Ne zahtevam ničesar, le spoznati sem vas hotel,« je dejal Cene in odšel.
Ko so se za njim zaprla vrata in sta zaslišala glas njegovega avtomobila, je Pavla zajokala.
Felicijan se je sprehodil po dnevni. Še sam ni vedel, naj bo jezen, naj se počuti prevaranega ali naj jo poskuša razumeti.
»Ni prav, Pavla. Ni prav, da si molčala,« je resno dejal in odšel ven.
Še močneje je zajokala. Bila je jezna, ker ni bila dovolj močna, da bi takoj povedala. Še tistega dne, ko je spoznala Felicijana, bi morala priznati vse, toda besede ji niso šle iz jezika. Le kako naj bi povedala najlepšemu moškemu, da je nekoč zavrgla lastnega otroka?! Bi jo razumel? Bi jo preziral?
Vsekakor je vedela, da bo dan, ko bo njen sin potrkal na vrata prišel. Toda upala je, da ne tako kmalu. Da ne ravno sedaj.
Felicijan se je vrnil šele pozno zvečer. Jana je že odšla nazaj v študentsko stanovanje. Pavla je poskušala prikriti hčeri, kar se je zgodilo. Z Nežo ni imela težav. Tako ali tako je ni bilo iz sobe.
Felicijan je sedel na fotelj in jo pogledal. Še vedno je bila objokana.
»Povej,« je dejal resno.
»Bila sem mlada,« je pričela.
»Ne, povej, zakaj? Zakaj mi nisi povedala?« je vprašal.
»Ker sem bila prepričana, da te bom izgubila. Ker bi me preziral in odšel,« je pričela.
Zasmilila se mu je. Bila je tako drobna in tako ranljiva. Ljubil jo je, toda vseeno ji je zameril.
»Kako si mogla,« je tiho dejal in odšel spat.
Pavla je spala na kavču v dnevni sobi. Dolgo v noč je premišljevala, proti jutru pa le zaspala.
Zjutraj jo je prebudila hči.
»Kaj pa je s tabo?« je Neža presenečeno gledala mater, ki je zavita v odejo ležala na kavču.
»Oh, najbrž sem zaspala. Dolgo v noč sem gledala televizijo,« se je zlagala Pavla.
»Izgledaš obupno,« se je spačila Neža.
»Ti pripravim zajtrk?«
»Le kako naj jem! Si pozabila, danes pišemo matematiko. Raje mi zaželi srečo. Čav!«
»Srečno, Neža,« je tiho rekla Pavla in že je ni bilo več.
Čakal je, kdaj bo iz spalnice prišel Felicijan. A ni ga bilo, zato je odšla pogledat. Spalnica je bila prazna. Odšel je, ko je še spala. Ni ga upala poklicati po telefonu. Bala se je, da bo prekinil.
Tistega dne ni mogla delati, pa čeprav bi morala. Imela je polno glavo. Premišljeval je, kako naj zgladi spor z možem, kako naj pove hčerkama, da imata brata in kako naj se sooči z njim. S sinom, ki je nikoli ni imel. Zanjo je bilo preveč. Preveč vsega, zato se je oblekla in odšla do Metke.
Ko je zaslišala korake, se ji je oddahnilo. Metka je bila doma.
Odprla je vrata in jo presenečeno pogledala: »Pavla, izgledaš kot mora! Kaj je?«
Pavla je začela jokati.
»No, no, pomiri se. Kar že je, ni tako hudo, kot se zdi,« jo je mirila.
Skuhala je pomirjevalni čaj in ji ga dala, nato pa velela, naj govori.
Pavla ji je povedala vse, Metka pa je z odprtimi usti poslušala.
»Pošteno si jo zagodla, revica,« je rekla na koncu Metka.
»Vem,« je kimala Pavla.
»Kaj naj ti rečem? Najprej se spravi z možem. Nato se pogovori s hčerama, nato obišči sina,« je rekla Metka.
»Ko bi bilo tako preprosto,« je zastokala Pavla.
»Po toči je, Pavla. Sedaj jo je treba očistiti,« je rekla Metka.
»Vem,« je prikimala.
»No, potem pa bodi močna in odmešaj, kar si zamešala. Ne bo lahko, toda vedi, da bo šlo. Vedno gre,« jo je spodbujala Metka.
In res se je Pavla počutila bolje, ko je odšla peš proti domu. Doma pa je bil na njeno veliko presenečenje Felicijan.
»Nisem mogel delati,« je povedal, ko je vstopila. Tudi on je imel velike kolobarje pod očmi, torej tudi on ni dosti spal. Njegov obraz je bil resen in zaskrbljen.