Prišel je okrog tretje ure. Jana, Neža in Felicijan so sedeli v dnevni sobi. Pavla mu je šla odpret in ga povabila naprej. Bil je prijazen.
Sedel je na fotelj in se nasmehnil.
»Upam, da nisem s svojim obiskom povzročil preveliko zmedo,« je pričel.
»Ne, nisi,« je rekla Pavla in sedla.
»Torej imam kar dve sestri,« je dejal in pogledal Pavlini hčeri.
»Najbrž te zanima, zakaj sem te zapustila,« je pričela Pavla počasi in pogledala Felicijana. Ta se ji je spodbudno nasmehnil.
»Da. Res bi rad izvedel,« je dejal Cene nekoliko bolj resno.
»Veš, stara sem bila komaj šestnajst let,« je pričela Pavla z nekoliko tresočim glasom.
»Da, ampak, jaz nisem kriv za to,« je dejal Cene.
»Saj vem. Saj vem, toda ni bilo lahko. Ko je tvoj oče izvedel, da sem noseča, je zbežal. Njegova starša sta bila stroga katoličana in nikdar mu ne bi odpustila. Zbežal je čez mejo in za njim se je izgubila vsaka sled.«
»Res hrabro dejanje,« je pripomnil Cene. Jana in Neža sta ogorčeno prikimali.
»Da, ampak, razumem ga. Star je bil sedemnajst let. Ime mu je bilo Jaka, bil je moj sosed. Nikoli nisem povedala, kdo je oče mojega otroka. Molčala sem. Hotela sem ga zaščititi. Kasneje se mi je oglasil. Bil je v Franciji pri daljnem sorodniku. Napisal mi je, da mu je žal, da misli name in da naj mu sporočim, kako se bo vse izteklo. Ko sem te oddala, sem mu pisala in mu povedala, da ima sina ter da je drugje. Nekje, kjer bodo lahko skrbeli zanj,« je rekla Pavla in solze so ji pričele teči po licih.
»Zakaj me vseeno nisi obdržala?« je spraševal Cene.
»Živela sem sama z materjo. Očeta nisem nikoli poznala. Mati je bila bolna. Morala sem skrbeti zanjo. Pustila sem šolo in se zaposlila, da sem lahko plačevala za njena zdravila. Bili sva sami, nikogar nisva imeli. Mati je bila hudo bolna. Skupaj sva se odločili, da bo zate še najbolje, če te dam drugam. V urejeno družino, kjer bodo lepo skrbeli zate. Jaz nisem mogla. Bila sem brez denarja. Ničesar ti ne bi mogla nuditi,« je rekla.
Cene je zamišljeno prikimal. Felicijan je skuhal kavo in jo postregel.
»Sedaj pa pripoveduj, kako si se imel,« ga je prosila Pavla.
»Kaj naj rečem? Najprej sem bil v rejništvu do četrtega leta. Imel sem šest bratov. Janez in Tilka sta lepo skrbela za nas, čeprav nista imela veliko. Živeli smo na kmetiji in vsak dan smo delali. A bilo je lepo, bilo nas je veliko in pomagali smo si. Potem so me dali v posvojitev. Vzela sta me starejša človeka, ki nista mogla imeti otrok. Ona je bila gospodinja, on je bil oficir. Marjana je bila dobra ženska. Skrbela je zame, kot bi bil njen in mi nudila vse. Moj oče, torej Jakob, je bil zelo strog in resen možak. Bal sem se ga, pa čeprav me ni nikoli udaril. K sreči je bil veliko zdoma in z materjo sva bila sama. No, doštudiral sem, imam dobro službo, zaročenko in veliko stanovanje. Jakob je umrl dve leti nazaj, Marjana je še živa. To je vse.«
»Torej si se imel lepo,« je dodala Pavla.
Cene je prikimal.
»Veseli me, da si me poiskal,« je rekla.
»Da, ves čas sem se spraševal, kje si in zakaj je tako. Sedaj vem in mi je lažje pri srcu.«
»Nas boš še kdaj obiskal?« se je oglasila Neža.
Cene je skomignil z rameni in vstal.
»Potrebujem čas,« je še dejal in odšel do vrat.
Ko so ostali sami, so nekaj časa molče sedeli v dnevni in premišljevali.
»No, grem,« je prva rekla Jana in vstala. Za njo je odšla tudi Neža.
»Misliš, da bo še prišel?« je vprašala Pavla Felicijana.
Skomignil je z rameni: »Kdo ve? Kdo ve, moja draga!«