»Sem, vse je pripravljeno,« je prikimala.
»Lačen sem,« je nato povedal in sedel za kuhinjsko mizo.
Marjeta je z nasmehom na ustnicah nosila na mizo. Juho in kruh, ko je pojedel, pa krompir in puranji zrezek z gobami.
Primož je odrezal kos mesa, ga pojedel, nato je zajel krompir. Nesel si ga je v usta, le hip za tem pa ga izpljunil nazaj na krožnik. Jezno je pogledal Marjeto, ki je sedela zraven njega.
»Kaj je sedaj to, Marjeta,« je rekel in stiskal pesti.
Ni vedela, o čem govori, kaj je narobe. Le prestrašeno je zrla vanj.
»Kako si lahko naredila kaj takega! Vse si pokvarila,« je pričel. S pestjo je udaril po mizi, nato je prijel krožnik in ga zalučal v steno.
Marjeta je sedela pri miru, niti dihati ni upala, skozi možgane ji je švigalo tisoč misli, potem se ji je končno posvetilo. Pozabila je soliti krompir. Oh, moj bog!
»Primož, oprosti, nisem nalašč,« se je pričela opravičevati s prestrašenimi očmi. A bilo je prepozno, Primož je bil besen.
»Pridem domov sestradan in dobim tole! Niti kosila ne znaš pripraviti! Kaj si spret premišljevala, kaj je bilo tako pomembno, da se nisi mogla posvetiti moji hrani,« je kričal nanjo.
»Ne vem, nič, pozabila sem. Ne vem, kako sem lahko pozabila na sol,« je hitela.
Stegnil je roko in jo prijel za jopo, potegnil jo je čez mizo. Srdito jo je gledal, nato ji je z drugo roko prisolil zaušnico, da je zaječala.
»Baba zmešana, za nobeno rabo nisi! Najbolje, da te pustim doma in grem sam na morje! Ne zaslužiš si dopusta,« je kričal.
»Oprosti, prosim! Ne bo se več ponovilo,« je jokala in zatiskala oči.
Pahnil jo je, da je zletela v kot kuhinje, jo brcnil v trebuh, nato pa zamahnil z roko in odšel ven.
Ko je bolečina nekoliko popustila, se je počasi pobrala in pospravila po kuhinji. Imela je objokane oči, tresoče roke in bila je popolnoma prepričana v to, kar je nameravala storiti že kar nekaj časa. Danes bi se že skoraj premislila. Prinesel ji je rože, jo objel in poljubil. Spet je bil za nekaj trenutkov tak, kot nekoč. In malo je manjkalo, da bi si premislila. Še dobro, da je pozabila soliti krompir, si je mislila sarkastično. Sedaj je vsaj vedela, da je njen načrt edina stvar, ki se jo mora držati. Ko bi ji vsaj uspelo…
Primož se je vrnil proti jutru. Smrdel je po pijači, ko se je zvrnil na svojo stran postelje in glasno zasmrčal. Marjeta ni več mogla zaspati. S svojim prihodom jo je prebudil in z odprtimi očmi je strmela skozi okno vse dokler ni posijalo sonce. Potem je vstala, se uredila in si pripravila kavo. V tišini jo je popila, še vedno je bila zamišljena. Z očmi se je sprehodila po hiši. Če bo vse po sreči, če bo dobre volje, bosta odšla na morje. Potem je zadnjič tu.
Primož se je prebudil okrog poldneva. Počasi je odprl oči, se zvalil iz postelje in odšel v kuhinjo. Marjeta je sedela za mizo in ga čakala. Na štedilniku se je nekaj kuhalo. Rahlo se mu je nasmehnila.
»Lačen sem,« je počasi rekel. Ni se opravičil za izbruh prejšnjega dne. Včasih se je, toda od takrat je minilo že toliko časa. Pa tudi opravičila naslednjega dne niso bila več pomembna, škoda je bila storjena.
Marjeta je vstala in mu pripravila kosilo.
»Skuhala si špagete? Raje bi jedel jajca za zajtrk,« se je nakremžil.
»Lahko ti jih pripravim,« je rekla in stala z loncem sredi kuhinje.
»Pa daj špagete, če jih že imaš. Čeprav ne verjamem, da jih še kje jedo za zajtrk,« je popustil.
»Ura je dvanajst, čas za kosilo,« si je dovolila reči.
Le ošinil jo je s pogledom, rekel ni nič.
»Bova šla,« ga je vprašala in sedla k njemu za mizo.
Skomignil je z rameni, kar jo je preplašilo. Bilo mu je vseeno.
»Vse imam pripravljeno,« je rekla.
»Potem greva. Ključ imam. Prtljago znosi v avto,« je odvrnil.
Ubogala je, sama znosila vse, kar je bilo pripravljeno. V tem času je pojedel, se uredil, preoblekel.
»Pospravila bom po kuhinji,« mu je rekla, ko je znosila prtljago.
»Ne bom te čakal. Zdajle grem na pot,« je povedal resno.
»Prav, potem bom pospravila, ko se vrneva,« je prikimala in sedla v avto. Tokrat ji je bilo prvič vseeno, da se bo vse prisušilo, da bo umazana posoda v obupnem stanju čez nekaj dni, da je kuhinja razmetana.
Med vožnjo sta molčala. Marjeta je gledala skozi okno avtomobila in premišljevala. Je bil njen načrt popoln? Se bo ponesrečil? Ne, ne sme misliti na to. Naj bo, kar bo. Slabše ne more biti, kot je že.
Na Pag sta prispela v poznih večernih urah. Bila je utrujena, želela si je le počitka, a je bil Primož lačen.
Znosila je prtljago v mali apartma, ki sta ga dobila od njegove prijatelja. Primož je ta čas pil pivo na malem balkonu in bil videti neverjetno umirjen.