»Si znosila stvari? Lačen sem, Marjeta,« je bil nejevoljen.
»Takoj bo,« mu je rekla in se nato lotila kuhanja.
»Prisedi, bova skupaj pojedla,« je bil neverjetno dobre volje, ko mu je postregla večerjo.
»Nisem lačna,« je odkimala.
»Pojej malo, boš potem v postelji imela več moči in boš bolj aktivna. Včasih imam občutek, da porivam z mrličem,« se je zakrohotal sam sebi. Šala se mi je zdela naravnost imenitna.
»Si slišala? Z mrličem,« je ponavljal in se režal.
Globoko je zadihala in se rahlo nasmehnila, nato je pojedla nekaj grižljajev hrane, čeprav se ji je upirala.
Tiste noči je bil neverjetno nežen in pozoren. A je ni več ganilo. Upala je le, da bo čim prej konec, da bo zasmrčal zraven nje.
Zjutraj je vstala prva, pripravila je zajtrk in čakala, da bo vstal. Sedela je nekaj metrov stran od njega in ga gledala, ko je spal. Toliko let. Toliko let je bila z njim, je skrbela zanj, bila tiho, prenašal vse.
Predramil se je in jo pogledal. Skočil je iz postelje in odšel v kopalnico, nato je brez besed sedelo za mizo in pojedel.
»Ogledat si grem okolico. Počakaj tu in malo pospravi. Ko se vrnem, greva na plažo,« je ukazal. Vzel je denarnico in odšel.
Marjeta je vedela, da ga dolgo ne bo nazaj. Najbrž se bo zapil v prvi gostilni. To je tudi čakala. Bila je nervozna. Stokrat je pregledala, če ima v malem nahrbtniku, ki ga je spretno skrivala pred njim, vse. Nato je v mislih še enkrat preučila svoj načrt. Vse naj bi potekalo tako kot mora, odkar je izvedela, da gresta na Pag, je kovala načrt. Mora uspeti!
Primož je prišel šele popoldan, bila je nervozna, bala se je, da je zaspal kje drugje. Ko ga je zagledala, se ji je oddahnilo. Majal se je sem ter tja in nerazločno govoril. Tokrat se je dobro nacedil. Še sreča, da mu je uspelo najti pravi apartma. Niti pogledal je ni, nekaj časa je hodil sem ter tja in si nekaj nerazločno govoril. Marjeta je čakala, bila je tiho in pri miru.
Legel je na posteljo in v hipu zaspal. Marjeta se je tresla po vsem telesu, bala se je. Bala se je, da bi se zbudil. Ko je bila popolnoma prepričana, da spi, se je nekoliko pomirila. S tresočo roko mu je napisala na list papirja, da je odšla na obalo. Da je odšla plavati in se sončiti, da bo kmalu nazaj in naj se ne jezi, ker je šla sama. Napisala mu je tako, kot je bilo treba. Nato je pograbila najnujnejše stvari in odšla…
Primož se je prebudil šele proti jutru naslednjega dne. Imel je grozen glavobol, v ustih zelo neprijeten okus.
»Marjeta, Marjeta,« je poklical in imel še vedno zaprte oči. Ni bilo glasu, zato je povzdignil glas. A še vedno se ni oglasila. Sedaj je bil že jezen. Če bi imel dovolj moči, bi jo pretepel kot mačka. Kaj misli, da je, vešča stara! Sedaj bi že lahko vedela, da mora stati zraven njega, ko jo pokliče po imenu.
Počakal je še nekaj trenutkov, prišel nekoliko k sebi, nato pa vstal in odšel do kopalnice. Vodo si je pljusknil v obraz in se nekoliko predramil. Nato je spet poklical ženo. Ni bilo glasu.
Odšel je nazaj, v apartmaju je ni bilo, našel pa je listek.
»Že? Ob tej uri gre na plažo? Zmešana je,« je skomignil z rameni.
Pripravil si je zajtrk in medtem, ko je jedel je pripravljal govor. Tokrat ji bo povedal vse, kar ji gre. Sram naj jo bo, da ga pusti samega in da si mora sam pripravljati hrano. Bo že videla, ves dopust ne bo snela sončnih očal, tako jo bo pretepel!
Bližal se je čas kosila, Marjete še vedno ni bilo. Primož je bil besen in dovolj mu je bilo čakanja. Ker se je počutil nekoliko bolje, je sklenil, da jo poišče na plaži. Odpravil se je in prečesal plažo po dolgem in počez. Marjete ni bilo nikjer. Bil je prepričan, da jo je zgrešil, da je najbrž že v apartmaju. Vrnil se je nazaj, toda našel je prazno stanovanje. Besno je kričal njeno ime, jo iskal še med malimi počitniškimi hišicami. Ljudje so se začudeno ozirali, njemu pa ni bilo mar. Kričal je njeno ime, prečesal vse, a je ni našel. Nato se je vrnil nazaj, si odprl pivo in sedel na balkon. Tokrat bo videla! Niti hoditi ne bo več mogla.
Naslednjega dne je Primož prijavil izginotje žene policiji. Zaslišali so ga in zmedeno je odgovarjal na vprašanja.
»Sta se z ženo razumela? Je imela namen oditi,« so ga spraševali.
»Ne, ne, ljubila sva se! Nikoli me ne bi zapustila! Ne vem, kaj to pomeni, kje je,« je govoril.
»Sta se pred tem prepirala,« so ga vprašali.
»Ne, nisva! Bila je srečna, ker sva skupaj odšla na morje, dan prej sem ji prinesel šopek rož, da sem ji pokazal, kako zelo jo ljubim,« je govoril.