Našli so njene stvari. Na obali je bila njena brisača, njena krema za sončenje, celo knjiga, ki jo je nameraval prebrati, je bila tam. A nje nikjer. Izginila je brez sledu.
»Je bila vaša žena dobra plavalka,« so ga vprašali.
»Ne vem,« je skomignil z rameni. Le kako bi lahko vedel kaj takega? Nikoli je ni videl plavati.
»Je imel prijatelje, sovražnike,« jih je zanimalo.
»Imela je mene,« je prikimal.
Primož ni kaj dosti vedel, ni kaj dosti pomagal. Povedali so njeni domači, ko so jih kasneje spraševali po njej. Povedali so, da Primoža niso nikoli marali, da jo je pretepal, da ni smela več imeti stika z njimi. Primož je vse skupaj zanikal, trdil je, da lažejo, da ne ve, zakaj ga ne marajo.
Z dopusta se je takrat vrnil sam. Kuhinja je bila razmetana, posoda umazana, ostanki hrane v njej so zaudarjali. Le zakaj ji takrat, ko sta odhajala, ni dovolil, da bi pospravila kuhinjo, si je mislil, ko je vstopil in opazil nered. Kasneje se je čiščenja lotil sam. A ni dolgo čistil. Pustil je vse skupaj in raje dneve preživljal v lokalu med pivskimi prijatelji. Nekajkrat se je še spomnil nanjo in vsem razlagal, kako zelo jo je ljubil, pa jo je vzelo morje. Da je ne bo nikoli pozabil. Ampak, si je kriva sama, kaj je pa hodila brez njega na obalo.
Marjeta je takrat pobegnila. Njena soseda in prijateljica Maja ji je pomagala. Nekoč je bilo Marjeti vsega dovolj in povedala ji je. K njej je odšla na kavo in jokala pri njej. Potem je povedala, da gresta skupaj na dopust. Maji se je posvetilo in predlagala je Marjeti beg.
»Ne morem. Le kam naj grem sama,« je odkimala Marjeta.
»Saj ne boš verjela! Vikendico ti lahko odstopim. Tam te ne bo iskal. Začela boš lahko znova,« je govorila Maja.
»Ne morem kar pustiti službe, domačega kraja,« je bila Marjeta zmedena
»Če bo šlo tako naprej, te bo nekoč pretepel do smrti! Služba je še najmanj, za kar se imaš bati! Dobila boš drugo, v kraju, kjer imam vikend,« je bila Maja trmasta.
»Vikend? Res,« je Marjeta vprašala.
»Stara je, toda v njej bi se dalo začasno stanovati. Moževa je, nikoli nisva tam, predaleč je. Nameravala sva jo prodati. Najbrž je v obupnem stanju, toda…« je povedala Maja.
»V tako obupnem, kot sem jaz, ne more biti,« je resno rekla Marjeta.
Takrat je tako, kot je načrtovala, odšla na obalo, pustila tam svoje stvari, vzela le nahrbtnik z najnujnejšimi. Odšla je iz otoka, na dogovorjenem mestu jo je čakal Maja. Odpeljala jo je tja.
»Vse je pripravljeno. Z možem sva pospravila po vikendici, nakupila sem ti nekaj hrane, oblek,« je povedala Maja.
»Kako naj se ti zahvalim,« je bila Marjeta na robu solz.
»Tako, da boš končno zaživela! Tam si lahko do konca življenja, če želiš! Tvoja je,« je povedala Maja.
Hiška je bila zelo majhna, toda najlepša, kar jih je Marjeta videla. Stala je v senci gozda, nekaj metrov stran je tekel potok. Čeprav je bila obrasla z gozdom, je bilo mesto le kilometer stran. Tuje mesto, nov začetek.
Menili so, da se je Marjeta takrat na Pagu utopila in prenehali so jo iskati. Primož je namreč rekel, da se mu zdi, da niti ne zna plavati, čeprav ni prepričan. Druge ni bilo, kot ta. Pobegnila najbrž ne bi, le kam.
Marjeta se je vrnila k domačim na obisk šele po nekaj letih. Prišla je popolnoma spremenjena. Pobarvala si je lase na svetlo, postrigla si jih je. Nekoliko se je zredila in bila videti kar nekaj let mlajša. Domači so jo bili zelo veseli, čeprav so ves čas vedeli, da se ima lepo. Marjeta jim je redno pisala in jim v pismu vse razložila.
Uredila si je hiško, našla je službo in imela je prijatelja. Le prijatelja, toda za enkrat je bilo to dovolj. Milan je bil dober človek in ni silil vanjo. Nekajkrat mu je povedala kak dogodek iz preteklega življenja in čudil se je njeni moči.
A uspelo ji je nemogoče. Pobegnila je stran in končno zaživela.