Izziv življenja: Potovanje po Kaliforniji

Svetovalka za osebno rast Nataša Kogoj ima za sabo čudovito izkušnjo in pravo pustolovščino. Prepotovala je Kalifornijo. Trikrat. Pravi, da jo izjemno privlači in da jo potovanja naučijo marsikaj.
Nataša Kogoj je sama potovala po Kaliforniji. (foto: osebni arhiv)
Nataša Kogoj je sama potovala po Kaliforniji. (foto: osebni arhiv)
Nataša Kogoj je sama potovala po Kaliforniji. (foto: osebni arhiv) Na koncu legendarne Route 66. Zvezda med zvezdami Palm Canyon Pohajkovanje po Palm Canyon Palme v vsej svoji lepoti Palm Canyon Joshua Tree desert Joshua Tree Povsod pesek Na poti v Mojave desert Mojave desert - nahajališče boraxa Sredi ničesar Hribčki iz blata - Mojave desert Death Valley Naravni most Indijansko pleme Timbisha Shoshone - DV Treking
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Zakaj Kalifornija? Sedaj ste jo obiskali že tretjič. Ima ta država kak pomen za vas?
Prvič se je zgodilo pred dobrimi dvajsetimi leti, takrat sem se zaljubila v Kalifornijo in s sinom odšla tja za celo poletje, da vidim ali bi lahko živela tam. Bilo je super, za vedno mi bo ostalo v spominu. Živela sva v San Franciscu in Berkeleyu. Zame čudovita dežela, poleti so grički zlati (od požgane trave), veliko sonca, ljudje so prijazni, odprti … zelo drugače kot pri nas. Tam sem čutila, da sem sprejeta taka kot sem; po moji izkušnji se ljudje ne vtikajo toliko drug v drugega kot pri nas, pustijo ti, da živiš svoje življenje in istočasno, v okolju v katerem sva bila midva, so se med seboj podpirali in pomagali. Veliko je bilo smeha in sproščenosti. In vseeno so ljudje čez teden trdo delali, a vikendi so bili njihovi. Tako lepo ravnovesje. Kljub temu, ko se je poletje prevešalo v jesen, sva se vrnila nazaj domov. Spoznala sem, da mi ni tako lahko zapustiti domačega brloga, vsega znanega, prijateljev, družine … in ni mi žal. Vedela sem, da se lahko vedno vrnem in tako sem se vrnila čez dobrih pet let, ko smo se z avtodomom odpravili na raziskovanje nacionalnih parkov: Yosemite, Kings canyon, Sequoia NP in nato Las Vegas, Los Angeles … in ko sem ponovno prišla v San Francisco je srce zaigralo, spomini so se vrnili. Obiskala sem predele, ki so mi bili tako znani, skoraj domači. Lep občutek in vseeno sem se z veseljem vrnila spet domov. Moje gnezdo je tu, vedno znova sicer rada zletim iz njega, a se vedno znova tudi rada vrnem.

Zakaj ste si tako želeli ogledati Death Valley? Ste si ogled začrtali sami, ste odšli v lastni režiji?
Ko smo pred leti z avtodomom potovali po Kaliforniji, je bilo to sredi poletja; temperature so bile v Death Valley preko 50℃ tako, da nam niso dovolili vstopa. In ko nekaj ni dovoljeno, je zame še toliko bolj zanimivo in privlačno in želja, da končno vidim in doživim to vročo puščavo je ostajala v meni. Ko sem se letos januarja odpravila v Los Angeles na seminar DreamBuilder (kako graditi in živeti svoje sanje) sem začutila, da me Death Valley kliče in me je tokrat pripravljen sprejeti. Na potovanje sem odšla sama (prvič, pri svojih 53 letih!), to je bil kar izziv zame. Potovanje sem si začrtala popolnoma sama, rentala avto, vzela v roke zemljevid (no brez GPS bi bila zgubljena) in se odpravila na 10 dnevno raziskovanje in pohajkovanje po puščavski Kaliforniji (Mojave desert, Joshua Tree NP,Death Vally NP, Palm Canyion).

Ste bili nad raziskovanjem puščave navdušeni? Kaj vas je pot naučila?
To potovanje je bilo zame mnogo več kot spoznavanje nove dežele, ljudi, navad. To je bilo resnično potovanje k sebi, spoznavanje sebe. Najprej, kot sem že omenila, sem se prvič odpravila na potovanje sama in drugič, moje poznavanje Kalifornije je bilo precej drugačno od sedanje izkušnje. Puščavska Kalifornija je res pusta in malo naseljena. Več kot 80- odstotkov ljudi, ki živijo tu je brezposelnih in temu primeren je tudi standard – precej drugače kot od standarda v San Franciscu in LA, kar sem poznala od prej. Tako je bilo zame zelo težko preklopiti. Bila sem npr. v Namibiji (na jugu Afrike) in za tam mi je bilo nekako bliže soočati se s puščavo in revščino, Amerika … to pa ni šlo v moje možgane. Saj Amerika je ja Amerika – no pa ni vse zlato, kar se sveti. Mesteca in vasi so res sredi pustinje; na dvoriščih oziroma vrtovih imajo namesto trave mivko in pesek; kar je čutiti tudi v ozračju. Hiše so majhne, pritlične, sive, nobenih barv. Včasih sem se peljala skozi kraje, ki so res kot »goust towns« (mesta duhov), kot vidimo v filmih – a film je eno, ko pa to doživiš, je drugo.

Kakorkoli hvaležna sem in ponosna nase, da sem šla na to pot. Veliko sem se naučila. Na primer vztrajnosti, ko sem v temi vozila od hotela do hotela in iskala prenočišče. Saj ne, da ni hotelov, veliko jih je, so pa zelo dragi – za moj žep. Doma bi že obupala, tam pa nisem smela in vztrajnost se je obrestovala. Zanimivo mi je tudi bilo, da sem se počutila zelo varno – ljudje so prijazni; sicer ne sklepajo hitro poznanstev, vtikali se pa tudi niso vame. Vozila sem po sedem pasovnici okrog LA-ja; to je bila prava nočna mora – avto pri avtu – nekaj ur smo se pomikali 20 km/h do 40 km/h; v nekem trenutku me je zajela panika in še dobro, da imam znanja iz raznih tehnik sproščanja, da sem se znala umiriti. In hvala tehniki in da sem imela navigacijo (GPS), brez nje mi ne bi uspelo.

Skratka izzivov je bilo veliko in niti za trenutek mi ni bilo dolgčas (smeh).

Kaj vas je na potovanju najbolj navdušilo, presenetilo?
Srce mi je igralo v Palm Canyon (Palm desert); to je nacionalni park z mogočnimi palminimi drevesi; nekaj ur sem popolnoma sama hodila po neokrnjeni naravi. Puščavi posejani s kaktusi, skalami in palmami, čudovito. Sonce je grelo in res sem uživala v samoti. Za mojo dušo pa je nedvomno Death Valley NP – ni čudno, da sem si ga tako želela videt in doživet. In imela sem posebno srečo; ravno tisti dan, ko sem šla v Deat Valley je začelo deževati in dolina je postala magična igra oblakov, sonca, dežja, meglic … res čudovito. In naslednje jutro sem se zbudila v ledeno jutro (dobesedno) z močnim vetrom, tako, da dobro, da sem imela s seboj zimsko bundo in kapo in rokavice … in to v Death Valley kjer bi moralo biti najmanj 18℃. Dva dni in pol sem raziskovala »Dolino smrti« in delala krajše trekinge. Dež pa je prinesel tudi nevšečnosti, saj je bilo kar nekaj dostopov zaradi poplav zaprtih tako, da si nisem mogla vsega ogledati; med drugim tudi predel doline, ki je v tem letnem času v popolnem cvetju puščavskih rož. A proti naravi se ne moremo boriti in tako je tudi prav. Na najnižji točki doline (ki je slabih 100 m pod gladino morja) je suho jezero boraxa (iz njega delajo vsa čistilna sredstva) – nekaj izjemnega, še posebej, ker nisem vedela kaj je to – mislila sem, da je posušeno slano jezero. In šele nato sem prebrala, da je ravno Death Valley eno največjih področji kjer pridobivajo borax. In naj omenim še eno zanimivo izkušnjo – v tej dolini živi še 28 družin avtohtonih prebivalcev – Indijancev plemena Timbisha Shoshone in ustavila sem se v njihovi naselbini, si privoščila njihovo tradicionalno jed »indian tacos« ter pri kosilu klepetala s poglavarjem plemena.

Največje presenečenje pa sem doživela v Joshau Tree, vasica sredi istoimenske puščave, kjer sem prespala pri domačinih. Oj, joj, dobro, da sem tja prišla zvečer in sem v soju brlivke bolj slabo videla prostor. Gostitelja, mlad par, sta imela šest psov; v trenutku sem imela dva v naročju, eden je bil na mizi, ostali pa so buljili vame … uf, neprijetno. No še huje je bilo, ko so sem šla v kopalnico. Kaj tako umazanega in zanemarjenega še nisem doživela; da o ležišču, ki so mi ga dodelili, ne govorim. Zjutraj sem videla, da sem ležala na postelji in pokrita z odejo na kateri se valjajo vsi te psi – polno dlake in svinjarije. Zanimiva izkušnja, ki pa je ne želim več ponoviti.

Kakšna je bila hrana, domačini, cene v trgovinah, lokalih ... Kakšen je utrip Kalifornije?
Mislim, da je bilo prvič, da sem se vrnila z nekega potovanja in si tako močno želela domače, prave hrane. Ko sem bila pred toliko leti v Kaliforniji sem bila pri prijateljih in smo kuhali doma tako, da je bila hrana meni domača, poznana … tokrat pa ni bilo tako. Tudi v odličnem Marriott hotelu v LA, kjer smo imeli seminar DreamBuilder, sem, kot vegetarijanka dobila le na vodi kuhan riž in zelenjavo ter ledeni čaj – dobesedno ledeni, saj je bilo v njem več ledu kot tekočine. Skratka hrana pod kritiko – razen v kakšni mehiški ali kitajski restavraciji. Je pa res, da sem bolj malo jedla v restavracijah, saj je strašno drago – za občutek: malo pivo v pubu je 6-7$, pica in kozarec vina 36$ ... Tudi hrana v trgovinah je draga za naše razmere: kg mandarin 5$, škatla krekerjev 5$ (pri nas največ dva evra!); kilogram najcenejšega kruha 5$, da o cenah hotelov ne govorim: najceneje sem spala za 65$, a sem se morala za to voziti kar nekaj časa, da sem dobila tako ugodno spanje – sicer je normalna cena od 150$ dalje; v Death Valley pa je najcenejša nočitev 275$. Seveda sem se raje odpeljala 60 kilometrov ven iz doline v Nevado kjer sem spala za 85$. Tudi visoke cene v lokalih so bile razlog, da sem večere preživljala v hotelskih sobah in si pripravljala načrt za naslednji dan tako, da nisem imela stikov z domačini. Tako tudi o kakšnem posebnem utripu Kalifornije težko govorim, ker ga nisem izkusila.

Omenili ste, da ste prej potovali s sinom, sedaj pa ste šli sami. Kako sprejeti dejstvo, da otroci odrastejo in gredo svojo pot?
Ha, ja to je verjetno izziv za vsako mamo (starše) in kljub temu nisem imela večjih težav glede tega. Vedno sem se zavedala, da je naravno, da otroci, ko odrastejo zapustijo varno gnezdo svojega doma in se odpravijo svojemu življenju naproti. Pravzaprav sem sina vedno podpirala k samostojnosti in tudi vem, da se vedno rad vrne domov. Med nama je in vedno bo ena posebna, trdna vez … in to je občutek, ki mi daje svobodo in upam, da tudi njemu. Veliko sva skupaj prepotovala in doživela in priznam, da sedaj to pogrešam, a vseeno mi je na moji prvi samostojni poti po puščavi močno stal ob strani, pa če tudi na daljava. To mi je dajalo pogum in varnost na nek način. Odločila sem se, da mora moje življenje naprej, da želim še potovati in živeti, pa če tudi sama, tudi to ima svojo prednost.

Ko človek potuje sam, ima najbrž čas, da se zazre vase in si odgovori na številna vprašanja. Kaj ste odkrili na potovanju vi?
Ja res je, veliko sem imela časa biti sama s seboj in se soočati s prenekaterim svojim »demonom« in zato sem za to izkušnjo še toliko bolj hvaležna. Nedvomno je bil eden največjih izzivov zame denar, saj nisem pričakovala takih cen. In ugotovila sem, da mi ni težko dati denarja za izobraževanje ali potovanje s sinom, saj sem najina potovanja vedno doživljala kot vlaganje v najin odnos. Kaj pa tu in sedaj? Sem jaz dovolj vredna, da »zapravim« toliko denarja smo zase? In to za neko potovanje, ni to luksuz? In kar nekaj pogovorov s seboj sem rabila, da sem prišla do tega, da je to vložek vame, v mojo rast. Potovanje mi je potegnilo na plano občutke tesnobe in ali bom zmogla; počutila sem se osamljeno; spraševala sem se komu se dokazujem, kaj mi je tega treba …; ponovno sem spoznala, da sem zelo zahtevna do sebe, da moram vse sama in da imam v sebi prepričanje, da mora biti vedno vse tip-top in polno vzhičenih občutkov, ki pa jih je bilo na tem potovanju bolj malo – pa saj tako je tudi v vsakodnevnem življenju – saj ni vse z rožicami postlano. Hvaležna sem bila mlademu fantu, ki sem ga srečala v Death Valley (peš potuje po svetu), ki mi je v pogovoru priznal,da je potovanje zanj en velik stres. Ja tudi zame je bil, pa se tega sama sebi nisem upala priznati, kaj če sem zato slabič. In spet bom rekla, hvaležna sem, da imam toliko znanj in veščin, da sem si v najtežjih trenutkih znala pomagati. Ko sem se tako ure in ure vozila skozi puščavo, ne da bi srečala avto ali živo dušo in me je grabila tesnoba, kaj pa, če se mi kaj zgodi, nihče ne ve kje sem - in tako dalje, sem poslušala posnetke mojega DreamBuilder izobraževanja in si na ta način dvigovala vibracijo in si pomagala iz strahu in tesnobe.

Se boste še vrnili ali načrtujete potovanje kam drugam?
Že nekaj let me kliče Malawi, bolj nepoznana Afriška država. Že pred leti sva s sinom načrtovala, da greva v Malawi na prostovoljno delo – Slovenka Jana Dular je namreč tam ustanovila šolo za domačine, ki deluje na principu prostovoljnega dela in hotela sva ji iti pomagat (za en mesec in nato nadaljevati s potovanjem), a nama je sinova diploma prekrižala pot - čestitke Luka, sem ponosna mama mladega nadebudnega politologa in sem se zato z veseljem odpovedala temu potovanju. Tako, da me to še čaka. Načrtujem za naslednje leto.

O Nataši boste še več našli tukaj.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.