»Zakaj se obremenjuješ ti,« jo je spraševal mož Niko.
»Ne morem si pomagati, ni mi vseeno za otroka,« je govorila Klara.
»Otrok ni tvoj. Če je njej vseeno, zakaj se potem vznemirjaš ti,« ji je govoril.
A Klara ni mogla kar odmisliti vsega. Bila je jezna na sestro in skrbelo jo je za otroka.
K sreči pa je Sara rodila zdravo deklico. In prvih nekaj tednov je bilo pri hiši veselo. Sara je skrbela za malo, se ji ves čas posvečala in Klara je bila prepričana, da je otrok sestro spremenil.
A kmalu so se začele težave. Mala Teja je jokala in jokala. Vse noči ni spala. Sara je bila na koncu z živci.
»Ne vem, kaj je narobe, ne morem jo pomiriti,« je govorila in hodila s Tejo gor in dol po sobi.
»Otrok čuti, da si nervozna,« ji je rekla Klara, vzela malo v naročje in jo pomirila.
»Vidiš, ti znaš, jaz ne,« je govorila Sara.
»Tudi ti znaš, le potruditi se moraš,« jo je spodbujala Klara.
A Sara je kmalu obupala. Bila je prepričana, da za hčerko ne zna skrbeti in njenega čuta za materinstvo je bilo iz dneva v dan manj.
Nekega večera je stopila v kuhinjo. Bila je urejena, nadišavljena.
»Ven grem. Malo se moram sprostiti. Teja spi,« je rekla sestri.
»Kam? Kdaj prideš,« je zanimalo Klaro.
»Ven, samo ven. Na pijačo grem. Kmalu bom nazaj. Če se mala zbudi, ji daj stekleničko,« je rekla Sara.
»Ampak, ne moreš kar iti, otroka imaš. Sedaj je konec z zabavami,« je bila Klara jezna.
»Moram ven,« je odločno rekla Sara in odšla.
Teja se je prebudila okrog polnoči, nato ob treh in ob šestih zjutraj. Sare ni bilo še od nikoder in Klaro je pričelo skrbeti.
Zjutraj se je prebudila njena hči Ana, ki je imela tedaj pet let. Klara je tako skrbela za svojo in še za sestrino hči. Ker je bil dan lep, je Tejo oblekla in jo vozila z vozičkom okrog hiše, zraven pa pazila še Ano, ki se je igrala v peskovniku. Ves čas je pogledovala proti cesti in čakal, kdaj se bo Sara pripeljala domov.
Iz hleva je počasi prišel oče.
»Oh, vsaj ti si takšna kot si,« je zamomljal.
»Mene ne posluša. Kaj, ko bi se ti pomenil z njo,« mu je rekla Klara.
»Poskušal bom, toda občutek imam, da ne bo pomagalo. Odločila se je tako. Srečo ima, da ima tebe. Že od nekdaj ima srečo, da je njena starejša sestra tako močna in pridna,« je govoril oče.
Sara se je vrnila šele sredi popoldneva. Nas njenem obrazu ni bilo niti kančka obžalovanja.
»Kje si bila?! Otroka imaš, si pozabila! Teja ni moja skrb,« je bila jezna Klara.
»Oh no, saj sem tu,« je bila Sara užaljeno. Pograbila je Tejo in odšla z njo v sobo.
»Pozabila si reči hvala,« je zamrmrala Klara za njo.
Potem je bila Sara doma štirinajst dni. Skrbela je za Tejo in bila je užaljena. S Klaro ni govorila.
Nekoč, ko so pojedli in je Klara pomivala posodo, Sara pa je hranila Tejo, je Klara pričela: »Nimaš razloga, da se držiš name.«
»Ti pa nimaš razloga, da me obsojaš. Pač, nisem takšna kot si ti. Potrebujem zabavo,« je odvrnila Sara.
»Ampak, imaš otroka. Z otrokom se vse spremeni,« ji je poskušala dopovedati sestra.
»In če imam otroka, potem to pomeni, da ne smem več živeti,« je rekla Sara.
»To ne, toda moraš se prilagoditi otrokovim potrebam. Tako pač je,« je odgovorila Klara.
»Ne morem biti ves čas ob njej, še vedno imam svoje potrebe,« je bila Sara neomajna.
»Nikoli se ne boš spremenila, kajne,« jo je Klara resno pogledala.
»Najbrž res ne,« je prikimala Sara.
Kmalu je spet odšla. Bil je petkov večer, ko je stopila v dnevno sobo, kjer sta Klara in Niko gledala televizijo in počivala po napornem dnevu.
»Na pijačo grem, boš pogledala k Teji,« je prijazno rekla Sara.
»In če ne bo, boš potem doma,« Niko ni ostal tiho.
Sara je molčala in gledala sestro.
Ta je zavzdihnila in rahlo prikimala.
»Hvala,« je na hitro rekla Sara in odhitela.
»Zakaj ji popuščaš? Dovolj je stara, da skrbi zase in za otroka,« je bil Niko jezen.