Od nje ni bilo glasu in vsi so čakali, kdaj se bo prikazala pred malo kmetijo. Upali so, da bo vsaj poklicala in jim povedala, da je dobro. Pa ni.
Teja je rasla, z Ano, hčerko Klare, sta bili sestrici. Ana je nikoli ni jemala drugače, kot mlajšo sestrico in Teji ljubezni ni manjkalo. Bila je ljubljenka vseh. Bila je zelo lepa deklica, imela je svetlo modre oči in svetle laske, ki so se rahlo kodrali. Imela je lepo belo polt in na njenem zalitem obrazku je bil vedno nasmeh.
Tiste zime je bilo še posebej veliko snega. Padal je ves dan, vso noč in prenehal šele proti poldnevu. Potem je posijalo sonce. Ana in Teja sta težko čakali, da bosta lahko odšli ven. Cesta, ki se je vila visoko v breg je bila posuta s snegom. Klara ju je toplo oblekla, Niko jima je iz podstrehe prinesel sani in odšli so ven. Sankali so se, se smejali, se kepali. Niko je naredil velikanskega sneženega moža.
»Se ti ne zdi, da se imamo najlepše? Srečni smo,« je rekla Klara, ko je opazovala deklici pri sankanju.
»Da, lepo se imamo. Upam, da ne bo nekoč prišla Sara in pokvarila vsega,« je dodal.
Klaro je stisnilo pri srcu. Ni ji bilo prav, da tako govori o njeni sestri, pa vseeno. Sara je imela pravico priti in brez razlage odpeljati Tejo, tega se je zavedala. Če bi jo odpeljala, Klara ne bi prenesla. Teja je bila njena, samo njena. Spoznanje, da lahko Sara Tejo vzame kadar hoče, je morasto ležalo nad njimi.
Prišla je pomlad in z njo tudi Sara.
Tisto popoldne je bilo mirno. Oče Franci in Niko sta prenavljala senik, Klara je kuhala večerjo in pazila na Tejo. Njena hči Ana je sedela za veliko kuhinjsko mizo in delala domačo nalogo.
Sara se je kakor senca prikazala na pragu kuhinje in Klara se jo je sprva prestrašila.
»Sara,« je nato vzkliknila.
Sara se je rahlo nasmehnila.
»Ti? Si res ti,« je kriknila Klara in jo objela.
Sara je sedla za mizo in pogledala Tejo.
»Zrasla je, kako je lepa,« je počasi rekla. Gledala jo je z ljubeznijo.
»Da, Teja raste! In govori, samo govori,« je govorila Klara in se smehljala. Sestri je ponudila topel čaj in pecivo. Z velikim tekom je jedla.
Ana in Teja sta se umaknili v otroško sobo in sestri sta ostali sami.
»Kako si? Zakaj se nisi oglasila tako dolgo,« je zanimalo Klaro. Sedla je k njej za mizo.
»Zakaj bi se. Vedela sem, da je za Tejo dobro poskrbljeno,« je povedala Sara.
»In sedaj? Si se vrnila,« je vprašala Klara. Imela je čuden občutek. S Saro nekaj ni bilo v redu.
»Upala sem, da bi lahko nekaj časa ostala tu,« je prikimala.
»Seveda, to je tudi tvoj dom,« je dodala Klara.
»Nisem prišla s tem namenom, da vzamem Tejo, nikar se ne boj,« je povedala Sara in odkimavala z glavo.
»Zakaj pa si prišla? Da jo vidiš? Se imaš dobro,« je spraševala Klara zaskrbljeno. Sedaj je že vedela, da Sara nekaj skriva, bila je tako čudna.
»Živela sem pri njem. Spoznala sva se na zabavi. Odšla sem, ker me je tepel, narkoman je. Bolje mi bo brez njega,« je govorila Sara.
»Seveda, prav si se odločila. In ti? Si jemala kaj,« je previdno vprašala Klara.
Sara je počasi prikimala. »A sem odnehala. Noseča sem, Klara,« je povedala, kar jo je tiščalo.
»Spet?! Sara, nič ne misliš,« je ogorčeno odkimala z glavo Klara.
»In umiram,« je tiho dodala.
Nastala je tišina, Klara je brez besed zrla vanjo. Ni razumela.
»Dolga zgodba je, a vse ti bom povedala. Toliko časa še imam,« se je rahlo nasmehnila Sara.
»Ne razumem. Kako….umiraš? Ne moreš kar umreti,« je zmedeno govorila Klara. In otrok? Je zdrav? Kaj bo z njim? Bo brez matere?«
»Saj zato sem tu. Hočem, da skrbiš zanj in za Tejo. Za vedno. Hočem, da si njuna mamica,« je govorila Sara.
»Bom, seveda bom, ampak, Sara, je res? Kdo ti je rekel, da umiraš,« je spraševala Klara.
»Pač vem. Sedaj pa bi rada šla počivat,« je prosila Sara.
Klara jo je pospremila do njene sobe, ki je bila še vedno takšna kot prej. Sara je slekla širok plašč in pokazala trebušček. Nato je legla na posteljo.
»Kdaj boš rodila,« je vprašala Klara. Sedla je k njej na posteljo.
»Čez dva meseca,« je povedala Sara in se nasmehnila. Nato je utrujeno zaprla oči, Klara pa je zapustila sobo.