Kasneje, ko sta v kuhinjo prišla Niko in oče, jima je vse povedala. Molče sta kimala in se tokrat strinjala s Klaro, da bodo za Saro lepo skrbeli. Če je vse res, če res umira, potem si zasluži ljubezen in skrbno nego, čeprav jim je prizadejala toliko žalosti in skrbi.
Naslednjega jutra je Sara prišla v kuhinjo, kjer je Klara pripravljala kosilo. Niko je bil v službi, oče je delal okrog hiše. Ana je bila v šoli, Teja pa se je igrala ob Klari.
»Teja, pridi k meni,« je rekla Sara in stegnila roke.
Mala se je sprva skrila h Klari in jo le od daleč gledala.
»Pridi k meni. Jaz sem sestra tvoje mamice,« je tedaj rekla Sara.
Klara jo je pogledala in zabolelo jo je pri srcu. Zabolelo jo je, ko je videla Sarine žalostne oči.
»Le pojdi, Teja,« je namignila mali in ta se je opogumila ter šla.
Kmalu se je s Saro pogovarjala in ji razlagala vse, kar se je dogajalo v njenem malem svetu. Sara pa jo je z velikim zanimanjem poslušala.
Zvečer, ko sta Teja in Ana spali, so sedeli za mizo vsi štirje. Klara, Sara, Niko in oče Franci.
»Veliko hudega sem naredila. Najhuje pa je to, da sem zapustila svojega otroka. Zapustila zato, ker sem se hotela zabavati, bila mi je v breme. Sedaj vem, da sem naredila veliko napako, toda poti nazaj ni več. Umiram. Ko bom rodila tega otroka, bo moje telo tako izčrpano, da bom kmalu po rojstvu umrla. Želim si, da otrok živi tu, kjer je doma ljubezen,« je govorila Sara.
»Kako umiraš?! Odšli bomo k zdravniku, k večim, če je treba,« se je oglasil oče.
»Ne, nima smisla. Sem že bila. Odločiti sem se morala zase ali za otroka. Odločila sem se zanj,« je povedala Sara.
»Zakaj? Kako,« je spraševala Klara.
»Zato, ker si zasluži živeti, zato, ker sem slaba oseba. Ne zaslužim si življenja, on si ga,« je govorila Sara.
»Ni res, nisi slaba,« se je tedaj oglasil Niko. »Le drugačna si! In mi te nikoli nismo razumeli.«
Pogovarjali so se pozno v noč, zgladili vse zamere, ki so bile med njimi. Sara in Klara sta jokali, oče je resno zmajal z glavo. Sara jim je govorila, kje vse je bila, kaj vse je počela. Povedala jim je, kdaj je zvedela, da je hudo bolna in da je takoj vedela, da bo otroka obdržala.
»vedela sem, da bo imel čudovite starše,« je govorila.
»In on in Teja bosta vedela, kdo je njuna mama,« ji je povedala Klara.
Čeprav je bila v zraku žalost, veliko žalosti, so lažje živeli. Med njimi ni bilo več zamer. Odpustili so Sari za vse in Sara si je potem lažje odpustila tudi sama. Življenja se ni dalo obrniti nazaj, le sprejeti, kar je bilo in živeti s tem.
Sara je rodila fantka. Imel je le kilogram in pol, toda z njim je bilo vse v redu. Iz dneva v dan je lepo napredoval in postajal krepak dečko.
»Rok,« je rekla Sara in ga božala ter stiskala k sebi.
Po porodu je odšla v bolnišnico, domači so bili ob njej. Menjavali so se in nikoli ni bila sama. Ves čas pa je bil ob njej tudi Rok.
Potem je neke noči umrla. Rok je imel komaj tri tedne…
V dnevni sobi, kjer se igrajo Ana, Teja in Rok, visi slika. Na njej je Sara. Nasmejana je in ves čas jih gleda. Rok je še premajhen, toda Teja včasih vpraša, kdo je ta teta. In takrat jo Klara vzame v naročje in ji pripoveduje o Sari. Pripoveduje ji, kako je bilo takrat, ko sta bili majhni, kako sta preživljali dneve na kmetiji.
»In zakaj je odšla, moja mamica,« vedno na koncu vpraša Teja.
»Ker je morala. Naredila je vse, kar je bilo potrebno. Dala mi je tebe in Roka in nato je odšla. A ne zares. Vsi vemo, da je ves čas med nami, da se smeji, ko nas gleda,« ji je povedala Klara.
»Rada te imam, moja druga mamica,« ji pove Teja in se stisne k njej.