Potisnil jo je bolj na sredo plesišča in zaplesal samo z njo. Tudi Andreji je bil levček všeč. Bil je tako prijazen in imel je lepe rjave oči, ki so kukale izpod maske.
»Me poznaš?« mu je zaklicala na uho.
Lev je skomignil z rameni.
»Poznam jaz tebe? Vsaj to mi povej,« je bila radovedna.
Spet je le skomignil z rameni.
»Saj se mi boš tako moral ob polnoči odkriti,« mu je zaklicala in se smejala.
Vrtela sta se in plesala, ko pa je dvorano napolnila mirna skladba, jo je nežno objel. Ni se upirala, prepustila se je njegovim rokam in za hip si je zaželela, da bi bil v levu skrit njen Luka. Toda, ne. On je bil najbrž drugje. Odprla je oči in opazovala maske. Le kje je njen bivši? Najbrž se kje stiska z dekletom, s katerim ga je zalotila. Le v kaj se je napravil letos? Še ko sta bila skupaj, ji nikoli ni povedal. Vedno je želel, da bi bilo presenečenje. Na zabavo sta vedno odšla vsak po svoje in tam sta se potem našla. Vedno jo je poiskal, vedno je ugotovil, katera je njegova deklica. Letos pa je pokvaril vse. Če ne bi Tina in Ana tako navijali za maškare, najbrž ne bi šla. Najbrž bi sedela doma v dnevni in jokala. No, še dobro, da je odšla.
»Imaš dekle?« je vprašala svojega neznanega soplesalca.
Skomignil je z rameni.
»Jaz sem sama. Imela sem fanta, pa ga nimam več,« mu je rekla.
Lev jo je še tesneje privil k sebi.
»Ja, dobila sem ga z drugo,« je nadaljevala.
Tedaj ji je položil prst na usta. Seveda, ni ga zanimalo.
»Saj bom tiho,« mu je prikimala.
Nekaj časa sta še ostala na plesišču, nato pa jo je prijel za roko in jo povlekel za sabo. Peljal jo je pred dvorano, kjer ni bilo nikogar. Andreja ga je začudeno gledala. Tedaj se je prijel za masko in si jo hotel sneti z glave.
»Ne smeš! To prinaša nesrečo. Do polnoči moraš počakati,« mu je rekla.
Roki sta mu omahnili nazaj ob telo.
»Saj je vseeno, kdo si. Najbrž me poznaš, toda pusti mi še malo veselja. Tako toplo in prijetno masko imaš. Če bi bila levinja, bi se najbrž zaljubila v tebe,« se je nasmehnila.
Odšla sta nazaj. Andreja je pogledala na uro. Do polnoči je manjkalo še dvajset minut. Nato se je ozrla okrog sebe. Njen levček je izginil. Stisnilo jo je v želodcu. Le zakaj je odšel? In kdo je sploh bil? Bila je radovedna in iskala ga je med množico razposajenih mask.
Našla ga je ob točilni mizi. Sklanjal se je nad kozarcem piva.
»Zakaj si mi pobegnil, levček,« ga je vprašala.
Pogledal jo je in zamahnil z roko.
Bila je presenečena.
»Sem kaj takega naredila?« je vprašala.
Odkimal je in jo prijel za roko. Čutila je, da ji je želel nekaj povedati, toda premislil se je in ostal tiho.
Odšla je stran. Poiskala je prijateljici in zaplesala je z njima. A lev ji ni šel iz glave. Bila je prepričana, da se je za masko skrival nekdo, ki ga je poznala.
Polnoč. Razglasili so, kdo je prejel nagrado. Tokrat so bile tretje. Bile so navdušene. Stopile so na velik oder in se odkrile. Množica jim je zaploskala.
Andreja ga je iskala z očmi.
»Koga iščeš?« jo je vprašala Tina.
»Saj veš, levčka. Prav zanima me, kdo je bil,« je rekla.
»Luka,« je kratko povedala Tina.
Andreja je bila šokirana. On? Njen Luka?
Postala je otožna, ni ji bilo več do zabave in poslovila se je.
»Te pospremiva do doma?« sta jo vprašali, ko sta videli, da je ne bosta pregovorili.
»Ne, ostanita. Sama grem, saj ni daleč,« je odkimala in odšla.
Pred blokom ga je zagledala. Sedel je na klopi in strmel v tla. Zraven njega je počivala maska leva.
Prisedla je.
»Zakaj si odšel?« je vprašala.
»Ker bi bila najbrž jezna, če bi videla, kdo sem,« je rekel.
»Zakaj si potem tu?«
»Ker sem si premislil in sem ti želel povedati, da mi je žal,« je začel.
»Kako si vedel, katera sem jaz?« jo je zanimalo.
»Po tvojih očeh. Spoznal bi jih med tisočimi drugih,« je dejal.
»Luka, zakaj?«
»Žal mi je…«
»Še vedno te ljubim,« mu je priznala. Zajokala je.
»Me vzameš nazaj?« je prosil.
»Ne vem,« je odkimala.
»Ljubim te, Andreja.«
Noč je bila topla, nebo je bilo jasno in štela sta zvezde. Maske so padle, povedala sta si, kar sta čutila. In nato sta čakala, da pride nov dan. Za tisti dan, je bilo že vsega dovolj.