Lepa tatica (2/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Najraje je hodila po ulici, kjer so trgovci razkazovali svoje blago. Sedela je na velikih kamnitih stopnicah in radovedno opazovala dogajanje okrog sebe. Nekoč je tako opazila neznanega dečka, ki se je smukal okrog stojnice z zrelimi jabolki. Trgovec ni bil pazljiv, kar je fante izkoristil in sunil veliko rdeče jabolko kot bi mignil. Počasi se je odpravil stran, Diano pa je gnala radovednost za njim. Fant se je ustavil šele, ko je bil na varnem za velikim vodnjakom. Diana se mu je približala.
»Kaj hočeš?« jo je vprašal in grdo gledal.
»Zakaj si vzel jabolko? Nimaš denarja?« jo je zanimalo. Stala je nekaj metrov stran od njega.
»Denar imam, toda če ga izmaknem, je bolj slastno,« ji je odvrnil.
»Kaj res?« je bila radovedna Diana.
»Sedaj pa še reci, da nikoli nisi ničesar vzela?« je vprašal.
»Nikoli. Vse kar potrebujem, imam pri Suzani, ki skrbi zame,« mu je priznala.
»Poskusi nekoč, boš videla, da ti bo všeč,« ji je svetoval fant, nato pa stekel stran, ne da bi se ozrl.
Diana je premišljevala še ves dan o dogodku. S kakšno slastjo je pojedel tisto jabolko! Resnično je bilo v tem nekaj posebnega. Kaj ko bi res poskušala?
Tako se je pričelo. Diana je nekaj časa le hodila mimo mamljivih stojnic. Šele po nekaj dneh je zbrala dovolj poguma, da je vzela iz velikega peharja pest slastnih češenj. In nihče je ni videl. Češnje je nato na samem z velikim tekom pojedla. Imele so povsem drugačen okus od tistih, ki jih je kupovala za njo Suzana. V tem poslu je bilo res nekaj posebnega. In iz tedna v teden, iz meseca v mesec in iz leta v leto je Diana postajala spretnejša. Postala je prava mala tatica, ki se je počasi spreminjala v lepo dekle. Vse manj časa je preživljala v javni hiši, vleklo jo je stran, ven na zrak, med ljudi, med blago.
»Diana, vem, da te ne bom mogla zadržati. Si kot ptiček brez gnezda, vleče te stran na cesto, tja, kjer si se rodila, kajne?« je z žalostjo ugotavljala Suzana.
»Ne vem, zakaj toda res je tako,« je ugotovila Diana. Ni imela obstanka.
»Le vsake toliko časa nas obišči, da bom vedela, da si dobro,« je prosila Suzana. Nesmisel bi jo bilo zadrževati. Diana je bila hči ceste.
Včasih je prišla že po nekaj dneh, včasih je ni bilo ves mesec ali še dlje. Zelo hitro se je učila, kako preživeti na cesti, najraje je spala na senikih, pod košatim drevjem. In kmalu je iz dekliča nastala ženska. Bila je popolnoma podobna svoji materi. Imela je črne dolge lase, globoko modre oči in zelo lep obraz. Bila je visoka in vitka, njena polt je bila zagorela. Če ne bi hodila okrog v predolgi srajci in razcapanih hlačah kot kak pobič, če bi se uredila, bi bila zagotovo najlepše dekle daleč naokrog.
Ljudje so se kmalu navadili na Diano, poznal jo je vsak trgovec. A nikoli je ni nihče videl pri kraji, postala je zelo spretna tatica. Poznala je vse in z vsakomur je govorila, potikala se je po mestu, počivala v senci, se hladila ob vodnjaku. Prijateljev ni imela, nikogar ni potrebovala. Kadar si je zaželela družbe, je odšla nazaj v javno hišo, preživela tam dan, nato pa spet odšla nazaj na ulico.
Diana je vstajala zgodaj, takrat so bili ljudje najbolj nepazljivi. Takrat je z lahkoto izmaknila denarnico vsakomur. Pobrala je denar, denarnico vrgla proč in ga še isti dan zapravila za neumnosti. Nekoč je kupila največji klobuk, kar so jih imeli in ga nesla v dar Suzani. Le ta se je na vsa usta smejala, ko ga je videla. Bil je rožnate barve, na njem je bila velika modra pentlja.
»Pa vendar ne misliš, da ga bom nosila?« je v smehu spraševala.
»Seveda ga boš, pristajal ti bo,« je prikimala Diana in ji ga poveznila na glavo.
»V tem klobuku nisem nič kaj gosposka,« se je branila Suzana.
»Lepa si,« je vztrajala Diana.
»Prav, nosila ga bom vedno, ko boš tu,« se je smejala.

Patrick je prišel živet v mesto, ko mu je bilo že šestindvajset let. Njegova starša sta kupila veliko graščino na najvišjem hribu, za katero se je raztezal mogočen gozd. Prej so potovali po svetu, njegov oče je imel službo, ki je terjala to, da se niso mogli nikjer zares ustaliti. Ko se mu je ponudila priložnost in je službo menjal, se je odločil, da kupi dvorec v mestu, ki ga je nekoč obiskal in je nanj naredil velik vtis. Patrik je bil sin bogataša, plemiča. Nikoli mu ni ničesar primanjkovalo, bil je razvajen že od malega. Nikoli ni poprijel za delo, vse svoje življenje je le visel med knjigami in se učil. Znal je šest tujih jezikov, rešil je najtežjo matematično nalogo v polovičnem času kot ostali, geografija je bila njegova strast, prav tako je poznal celotno zgodovino.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Samo, da bo zdravje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zamolčane družinske skrivnosti

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakaj Slovenci nismo najbolj srečen narod na svetu?

Znano je, da so prebivalci dveh držav najbolj srečni na...

Kratke misli: Hudo je, če se preveč bojiš

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Šepnila mu je: Lahko odideš

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Najprej pomagati bolnikom in preprečiti širjenje okužbe

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.