»Ni ti potrebno krasti,« je ugovarjala Suzana.
»Lepšega posla ne poznam!«
Diana se je okopala, pojedla malico, ki ji jo je pripravila Suzana. Ko so bila njena oblačila suha in čista, se je odpravila nazaj v mesto.
Patrik o neljubem dogodku doma ni govoril. Takoj naslednjega jutra pa se je odpravil spet nazaj v mestu. Upal je, da bo naletel na tatico.
Po ulici je tudi tokrat hodil že takrat, ko so trgovci šele pričenjali s prodajo. Skrbno je hranil svoj denar v notranjem žepu suknjiča in opazoval okrog sebe. Nato jo je zagledal. Lahkotno je stopala proti njemu, smehljala se je mimoidočim in z očmi premerila vsakega. Dober meter pred Patrikom se je za hip ustavila, nato pa ga je hotela obiti.
»Počakaj,« ji je dejal.
Diana se je začudeno ustavila.
»Včeraj sem tu izgubil denar,« ji je povedal.
»In? Nisem ga videla,« je odvrnila mirno.
»Si prepričana?« je vprašal in jo opazoval. Njene kretnje so bile mirne, ni je bilo strah.
»Popolnoma. Verjemi, če bi ga videla, bi te opozorila in ti ga vrnila,« mu je rekla z nasmeškom.
»Jaz pa mislim, da si mi ga vzela prav ti,« je odvrnil.
»Nisem, verjemi! Česa takega ne bi mogla storiti,« je odvrnila in zakrilila z rokami.
»Res ne?« je vprašal.
»Res,« je prikimala.
»Potem bi te rad v opravičilo povabil na sprehod,« je dejal, čeprav je bil popolnoma prepričan, da ima ona njegov denar.
»Ne morem, delo me čaka,« je rekla in hotela iti mimo.
»Samo par minut mi nameni,« je vztrajal.
»Najraje ne bi,« se je branila.
»Prosim…«
Popustila je, še sama ni vedela, zakaj. Plemič ji ni bil všeč. Že od nekdaj so ji šli na živce. Čudilo jo je, da se ne stopijo v poletnih mesecih pod vso tisto goro oblačil, ki so si jo nadevali nase. Dame so bile v vročih dneh na izgled prav smešne. Imela so dolga napihnjena krila, steznik in klobuk. V obraz so bila rdeča kot kuhan rak. Še dobro, da katera ni omedlela od vročine.
Počasi sta stopala proti vodnjaku.
»Šele pred kratkim sem se preselil sem. Mesto mi je tuje. Bi mi ga nekoč razkazala?« jo je vprašal.
»Ne poznam ga dobro,« se je zlagala. Mesto je poznala bolje kot svoj lastni žep.
»Plačal bi ti,« je odvrnil.
»Plačal?« je ustavila korak.
»Da,« je pritrdil.
»Potem pa lahko. Jutri zjutraj ob istem času,« je rekla.
Patrik je veselo prikimal.
Diana je pokimala z glavo v pozdrav in odšla po ozki ulici. Gledal je za njo, dokler ni izginila med stavbami. Nerad si je priznal, toda bil je zaljubljen. Zaljubil se je v lepo tatico, ki je imela na sebi preveliko srajco. Očarala ga je s svojo lepoto, s svojo divjostjo, ki jo je nosila v sebi. Čeprav je bila klatež, si ni mogel pomagati. Njegovo srce ni poslušalo razuma.
Zjutraj jo je čakal kar uro, preden je prišla. Lahkotno je stopala proti njemu, z nobenim gibom ni dala vedeti, da jo srečanje vznemirja. Kar pa Patrik ne bi mogel reči zase. Iz minute v minuto je bil bolj zaljubljen vanjo.
»Mislil sem, da te ne bo,« ji je dejal, ko je stopila do njega.
»Ponudil si mi denar, lahko bi vedel, da bom prišla,« je rekla.
»Torej greva?« je vprašal veselo.
»Najprej denar, nato ti razkažem mesto,« je rekla resno.
Izročil ji je mošnjiček s kovanci, brez besed ga je vzela in ga spravila. Nato mu je pomahala z roko:«Pridi!«
Odpeljala ga je po glavni ulici, mu pokazala, kje je javna hiša, nato je odšla do bara in se tam ustavila. Patrik jo je začudeno pogledal. Hodila nista več kot pol ure in v tem času ni bila prav gostobesedna.
»Nič več?« jo je vprašal.
»To je to,« je skomignila z rameni.
»V mislih sem imel nekaj drugega,« je pričel.
»Potem si izbral napačno osebo. Če si imel v mislih kaj drugega, bi se moral oglasiti v javni hiši, jaz teh uslug ne dajem,« je mirno rekla in ga gledala v oči.
»Ne, ne, narobe si me razumela,« je zmedeno pričel. »Mislil sem, da mi boš pokazal skrite kotičke, morda pot ob gozdičku ali lepo jezero, kaj takega.«
»Kaj takega ne poznam,« je skomignila z rameni.