Lepši jutri (4/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Danica je sedla na klop. Bila je žalostna. Le zakaj se je njeno življenje obrnilo? Zakaj je bila srečna le za hip?
Takrat je bila prepričana, da huje ne bo nikoli. Takrat, ko je odšla od nadležnega očima in matere. Le nekaj let in ugotovila je, da je pristala na slabšem. Najbrž bolje ne bo nikoli.
Ko se je znočilo, sta se vračala proti domu. Rok je bil zaradi tega nejevoljen. Ni maral domov. Komaj dve leti je imel, pa ni maral domov.
»Rok, prebrala ti bom pravljico,« ga je skušala tolažiti Danica.
Zaleglo je.
Ko sta se vzpenjala po stopnicah, ni bilo slišati smeha. Danici se je oddahnilo. Očitno so pivski prijatelji že odšli in pred njo bo miren večer. V miru bo premislila kaj in kako.
Stanovanje je res delovalo prazno. Bilo je zakajeno, miza v kuhinji je bila umazana, polna steklenic, kozarcev. Nikogar ni bilo nikjer.
Roka je posedla na kavč pred televizijo, mu dala igračo. Najprej je želela pospraviti. Iz spalnice je zaslišala smrčanje. Igor je očitno že spal. Odšla je, da bi zaprla vrata, da ga Rok ne bi ponesreči zbudil. Igor bi bil jezen.
Prizor, ki ga je zagledala, ni bil lep. Na postelji sta ležala Igor in dekle, ki je popoldne sedelo za mizo in pilo. Naga sta ležala. Oba sta spala. Danica je zaprla vrata. Tisti trenutek je bila odločena, da tako naprej ne gre več. Ne zasluži si.
Za silo je pospravila po stanovanju, nato je skuhala Roku večerjo. Nato sta oba odšla v njegovo sobo. Legla je zraven sina. Ta je hitro zaspal. Danica pa ni mogla zaspati. Premišljevala je. Sklenila je, da ukrepa že naslednjega dne.
Zjutraj je vstala prva. Igor in njegova priležnica sta še vedno spala. Vsaj ni bilo slišati glasu iz spalnice. Danica se je uredila, nato pa zbudila sina. Odpeljala ga je v vrtec, sama je odšla v službo. Toda tistega dne je prenehala nekoliko prej. Zasledila je namreč oglas, ki jo je pritegnil. Nekdo je oddajal stanovanje. Najprej je poklicala po telefonu, nato je odšla na dogovorjeno mesto.
Stanovanje je bilo v pritličju velike hiše. Danica je strmela vanjo z odprtimi usti. Hiša je bila namreč čudovita. Okolica je bila lepo urejena. Gospod ji je po telefonu dejal, da bo najemnina minimalna. Le kaj je zanj pomenilo minimalno? Več kot očitno je bilo, da je lastnik hiše bogat. Oklevala je. Naj gre naprej ali naj se raje obrne? Vedela je, da bo najemnina zanjo najbrž previsoka. Ampak, vsaj ogleda si lahko, kaj nekateri imajo. Stopila je naprej in pozvonila.
Vrata je odprl gospod srednjih let. Bil je lepo oblečen, urejen, nasmejan.
»Gospa Danica,« je vprašal prijazno.
Prikimala je.
»Jaz sem Novak Bruno. Z mano ste govorili po telefonu,« je povedal.
Prikimala je. Velel ji je naj vstopi. Sledila mu je po hodniku v stanovanje, ki ga je Bruno oddajal.
»Ni veliko, je pa svetlo,« je dejal, ko je odprl vrata.
Danica je pogledala v notranjost. Bila je brez besed. Stanovanje je bilo ogromno. Previdno je vstopila. Velika dnevna soba, opremljena brezhibno. Tu bi se Rok lahko igral. Manjša, a čudovita kuhinja. Velika kopalnica, spalnica.
Danica se je rahlo nasmehnila. Že je videla, kako se njen Rok smeji, kako sta srečna. Lepe sanje bi bile. Toda ne more mu jih dati. Najemnina je najbrž gromozanska.
»Zelo lepo, čudovito, toda bojim se, da si kaj takega ne bom mogla privoščiti,« je rekla in ga žalostno pogledala.
»Ne zahtevam veliko. Le, da nekdo lepo skrbi za prazno stanovanje,« je povedal Bruno, nato je dodal še znesek najemnine.
Danica ni mogla verjeti.
»To pa bi si lahko privoščila,« je izjecljala.
»No, saj sem vedel. Potem je vaše,« je plosknil z rokami Bruno.
»Moje? Gospod, hvala. Moj sin bo tako vesel,« je srečna govorila Danica. V očeh so se ji nabrale solze.
»Tu je vaš ključ. Ko boste utegnili, pa pridite. Stanovanje vas čaka,« je prijazno povedal Bruno.
Danica je tekla vso pot do stanovanja. Pobrala bo le najnujnejše. Potem bo šla po Roka in potem bosta končno živela!
Bruno je nekaj trenutkov kasneje zadovoljno prižgal cigaro. Sedel je na mali balkon in gledal na cesto. Smehljal se je. Takoj je uganil, da je mlado dekle v veliki stiski. Uganil je tudi, da nima veliko denarja, da najbrž rešuje sebe in sina. Le kako bi lahko računal več, kot ima. Res je napisal minimalno najemnino, toda napisal je tudi naslov, kjer naj bi se stanovanje oddajalo. Že sam naslov hiše je dal vedeti o ugledni četrti. Oddajal ga je več kot pol leta, nihče ga ni vzel.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Dobro je poznati svoje meje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Mačja koža

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.