Mali in veliki Rok (4/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Prej sem končala,« je pričela Nina. Bilo jo je strah. Vedela je, da mora čimprej povedati, da jutri odhaja in da se vrača šele v nedeljo zvečer. Pa ni vedela, kako naj razloži. Rok bo jezen.
»Jutri moram na seminar,« je pričela, ko so pojedli in sta z Rokom pila kavo. Liza je odšla v sobo.
»Aha?«
»Jutri se začne, zaključi se v nedeljo. Šef pravi, da je nujno,« je razlagala Nina.
»In boš šla,« je vprašal Rok resno. Gledal jo je v oči.
»Kaj pa naj?«
»Vzemi bolniško, če drugače ne gre, če ne razumejo, da nimaš samo službe,« je odvrnil.
»Ne morem,« je počasi odkimala.
»Lahko bi, toda nočeš,« je hladno dejal in vstal od mize.
Nina je trpela. Rok je ni razumel, ni razumel, da ji služba pomeni veliko. Da ni tako preprosto, kot se zdi njemu.
Preostanek dneva je preživela z Lizo. Rok je brez besed odšel. Sedel je v svoj avto in se odpeljal, Nina in Liza pa sta ostali doma.
Vrnil se je šele okrog enajste ure zvečer. Brez besed se je pripravil na spanje in odšel je v spalnico. Nine ni niti pogledal.

10 mesecev pozneje

Bilo je hladno, kot se za februar spodobi. Tokrat je bila zima naklonjena in otroci so imeli polno dela. Zapadlo je nekaj več kot pol metra snega, nato je posijalo sonce. Pred vsako hišo, kjer je bilo slišati otroški glas, je stal snežak ali dva. Otroci so se sankali, smučali, gradili snežne stene, drsalnice.
Rok in Liza sta pred hišo uredila pravo smučišče. Liza je tistega leta prvič stala na smučeh in šlo ji je kar dobro. Bila je vztrajna in ni odnehala. Kmalu se je po malem hribčku spustila brez, da bi padla. In seveda je bila ponosna nase.
»Očka, poglej, sedaj že znam,« je veselo kričala, Rok pa se ji je smehljal in ji kimal.
Zunaj sta ostala vse dokler ni padel mrak. Roka je že pošteno zeblo, ko mu je le uspelo pregovoriti Lizo, da bi bil čas, da se preselita v hišo.
»Oh, pa tako bi še smučala,« je vzdihnila mala.
»Jutri. Jutri bo nov dan. Sončno bo in spet bova zunaj,« ji je obljubil Rok.
»Potem, ko bom znala že zelo dobro smučati, bi se lahko odpravila na smučišče,« se je domislila Liza.
»Lahko. A najprej bova vadila tu. Potem pa res greva,« je kimal Rok.
Čevlje sta postavila pod krušno peč, mokre smučarske hlače in bundo sta položila zraven peči, da se osuši.
»Lačna sem,« je nato rekla Liza.
»Pripravil bom večerjo in pogrel nama bom čaj,« je povedal Rok.
Po večerji sta se igrala, nato je bil čas za spanje. Liza je zamišljeno gledala skozi okno.
»Pridi, čas je, da greš v sobo. Prebral ti bom pravljico,« je dejal Rok ljubeče. Vedel je, da jo čaka.
Liza je brez besed ubogala, legla je v posteljo, poslušala pravljico. Nato je objela očka, ga poljubila in zaprla oči. Ni spraševala. Že dolgo ni več spraševala.
Okrog osme je Nina prišla domov. Bila je utrujena, pred očmi je videla le še posteljo.
Vstopila je v hišo, se napotila do kuhinje, kjer je popila kozarec vode. Nato se je odpravila v kopalnico. Oprhala se je, se preoblekla, nato pa zavila do spalnice. Legla je in si prižgala televizijo.
Ko je Rok prišel v spalnico, je že spala. Ugasnil je televizijo in legel na posteljo. Tiste noči ni bilo spanca. Premišljeval je. Veliko stvari se je pripetilo. Veliko se je spremenilo. Čas je bil, da se z Nino počasi pogovori. Tako naprej ne more več. Čas je bil za spremembe.
Počakal je do sobote. Do dne, ko naj bi bila Nina doma. Res je bila.
Liza je odšla k prijateljici na rojstni dan. Rok naj bi jo šel iskat zvečer. Čakal je tak trenutek. Z Nino se je želel pomeniti brez prisotnosti hčere.
Nina je imela še nekaj dela. Zaprta je bila v spalnico in pregledovala je papirje. Odkar je napredovala, sedaj že nekaj več kot pol leta, je imela dela še več. Rok je potrkal na vrata in nato vstopil. Dvignila je glavo.
»Rad bi se pogovoril,« je pričel Rok. Sedel je na stol, ki je bil v kotu spalnice.
»Lahko počaka? Nekaj dela imam še,« je rekla Nina.
»Ne, ne more počakati. Tokrat ne. Pomeniti se hočem sedaj, ko ni Lize doma,« je odkimal.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Veliko predsodkov o raku

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Ali je možno, da se v starosti spremenimo?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Stalno ali začasno

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zagloda dvom

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Igramo podaljšek

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kdo koga bolj potrebuje?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.