Ko sva odhajali na obalo, so vsi žvižgali za nama. No, ne za nama. Za Meto. Ponosno je stopala po obali, razkazovala svoje čare. Jaz pa sem poskušala biti čim manj opazna.
Tistega leta je že drugega dne spoznala nekega domačina. Visok, zagorel, močan. Ko se ji je nasmehnil, je pokazal vrsto belih zob. V trenutku ji je zmešal glavo.
»Greva plavat,« jo je vprašal.
Prikimala je in me pogledala.
»Kar pojdita! Nameravam se malo posončiti,« sem ji rekla.
»Če želiš barvo, boš morala sleči majico,« se mi je zarežal. »Pokazati soncu svoj špehek!«
Tudi Meta se je zasmejala, mene pa je prizadelo. Šele, ko sta bila daleč proč, sem se slekla in legla. Zaprla sem oči in zadrževala solze.
»Bu! Zbudi se, lenoba,« sem zaslišala Metin glas. Najbrž sem zadremala.
»Poglej se! Kot kuhan rak si, neumnica,« mi je rekla.
Sonce me je opeklo.
»Pojdi do prikolice, naj te mama namaže. Jaz bom ostala tu. Robert me bo naučil skakati na glavo,« mi je povedala.
Prikimala sem, počasi sem pričela čutiti vroče sončne žarke na svojem telesu. Odšla sem do prikolice.
»Kje pa je Meta,« je zanimalo njeno mamo.
»Ostala je. Opeklo me je, Slavi,« sem ji povedala.
»Pokaži se,« mi je ukazala. Snela je sončna očala in pogledala moje opečeno telo.
»Uf, Daša! Tole pa ni kar tako. Skočila bom po kremo. Odleglo ti bo!«
Skrbno me je namazala. Nežno, kot bi me mazala materina roka. In takoj sem se počutila bolje.
»Sedaj pa ostani tu. Leži na ležalnik, vzemi kako knjigo. Danes te sonce ne sme več videti,« mi je ukazala.
Ubogala sem jo. Legla sem na ležalnik in pričela brati knjigo, ki sem jo vzela s sabo. Slavi pa je kuhala kosilo.
V času kosila sta prišla Metin oče in Jaka. Mete ni bilo še od nikoder.
»Jaka, steci na obalo in povej Meti, da je kosilo,« je velela Slavi.
A vrnil se je brez nje.
»Veš ti, kje je,« je vprašala Slavi.
Odkimala sem. Nisem je želela izdati.
»Najbrž je spoznala kako prijateljico in je pozabila na čas,« je dodal njen oče.
Pojedli smo brez nje. Ostali so kmalu odšli na plažo, jaz pa sem ostala sama pri prikolici.
Meta se je vrnila sredi popoldneva. Še od daleč sem videla, da se je nekaj zgodilo. Imela je čuden izraz na obrazu. Zamišljen.
»Daša, nekaj ti moram povedati,« je rekla in sedla k meni na ležalnik. »Sva sami?«
Prikimala sem.
»Šla sva do konca,« je zašepetala in se hihitala.
»Do konca?« sem začudeno vprašala.
»Izgubila sem nedolžnost,« je tiho rekla.
»Z njim? Kar takoj? Saj ga ne poznaš,« sem bila osupla.
»Oh, tako krasen je! Rekel mi je, da me ljubi, da mi ne bo žal,« je naštevala in vzdihovala.
Iz njenih ust je bilo slišati tako sladko. Moralo je biti čudovito. Ampak pri štirinajstih?!
»Moraš poskusiti,« je zaključila svojo sanjsko pripoved.
»Jaz? Ne. Sicer pa nisem zaljubljena,« sem odkimala. Le kdo bi hotel biti z mano?
»Saj boš tudi ti našla nekoč nekoga. Vsaj upam,« je prikimala in me sočutno pogledala.
Jaz. Jaz, ki sem grda, zavaljena in nezanimiva, bom najbrž vse življenje sama. Meti se bo odprl svet, takim kot je ona je postlano z rožicami, moja pot pa bo najbrž trnova in osamljena. Tako sem menila takrat.
Poslovili sva se od osnovne šole in odšli vsaka na svojo smer. Meta je izbrala gimnazijo. Kam pa bi drugam šla? V šoli so jo spremljale petice, seveda, bila je vzorna na vseh področjih. Meni je znanje pešalo. Odkar sem izgubila očeta, so petice zamenjale trojke.
»Najbolje, da greš kar delat. Tako vsaj ne bom imela stroškov še s tabo,« mi je svetovala mama.
»Rada bi odšla na zdravstveno. Rada bi pomagala ljudem,« sem rekla.
Sicer mama ni bila za. Toda uspelo mi jo je pregovoriti in odšla sem na novo šolo, med nove ljudi.