Meta in jaz (3/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Ne prvo in ne drugo leto nisem imela nobenega prijatelja. Nihče se ni hotel družiti z mano. Drugače je bilo z Meto. Že takoj je imela polno novih prijateljic, ki so jo občudovale in želele biti kakor ona.
Čez srednjo šolo nisva bili več vsak dan skupaj. Meta enostavno ni utegnila. Največkrat se je ustavila pri meni ob petkih, preden je odšla na zabavo.
»Moraš z mano, Daša! Samo doma si,« me je pregovarjala.
Nobene želje nisem imela čepeti za prazno mizo in opazovati ostale, kako se zabavajo.
»Res mi ni do tega. Povrhu vsega pa v ponedeljek pišemo. Učiti se moram,« sem se izgovarjala.
»Oh, učiti, učiti! Kaj pa življenje? Zabava, ljubezen? Vse boš zamudila,« je govorila.
Nekoč me je res pregovorila: »Pojdi z mano. Naličila te bom, ti uredila pričesko. Čudovita boš!«
In sem popustila. Resnično se je potrudila in me lepo uredila. Zadovoljna sem bila s svojim izgledom.
Ko pa sem stopila pred mamo, sem ponovno doživela razočaranje: »Meta, čudovita si! Iz tebe kar sije lepota!«
Mene, lastno hčerko, ni niti pogledala.
»Tudi Daša je lepa, mar ne,« je dodala Meta.
»Hja,« je izjavila mama in odšla.
»Pusti jo, zagrenjena stara devica postaja,« se je hihitala Meta.
Odšli sva v bližnji nočni bar, kjer so se zbirali mladi. Počutila sem se neprijetno. Imela sem občutek, da vsi strmijo vame. Okrog Mete je bilo v hipu polno prijateljic. Potisnile so me na stran.
»Gremo za mizo,« je rekla Meta in čreda ji je sledila. Posedli so okrog prazne mize, začudeno pogledali mene, ki sem tiho stala zraven in s težavo naredile toliko prostora, da sem še jaz sedla. Že takoj mi je bilo žal, da sem šla. Zakaj nisem raje ostala v varnem zavetju svoje sobe, kjer sem brala in se v mislih pogovarjala z očetom?
»In ti si,« se je tedaj ena izmed deklet obrnila k meni.
»Daša, Metina soseda,« sem se predstavila.
To pa je bilo tudi vse, kar so spregovorile z mano.
Prihajali so fantje, seveda je prva odšla na plesišče Meta, ostale so ji sledile. Tesno objeta je plesala z meni neznanim moškim. Moral je biti kar precej starejši od nje.
Ko je za hip sedla k meni in izpila na dušek kozarec s koktailom, sem jo vprašala po njem.
»Mislim, da mu je ime Gordan. Saj ni važno! Važno je, da ima keša ko pečke,« je povedala.
Sedela sem v kotu za mizo in se odločala, naj grem ali ne. Kako naj čimbolj neopazno izginem od tam?
»Hej, dama,« sem tedaj zaslišala. Velik, suh, starejši moški se je sklanjal nadme.
»Prosim,« sem rekla presenečeno.
»Si za enega na hitro,« je predrzno dejal.
»Kaj? Ne, ne,« sem odkimala in se stisnila v kot.
»Ne bodi tako zapeta! Saj ne bo bolelo,« je še kar silil vame. Prisedel je in me prijel za stegno.
»Pusti me pri miru,« sem se prestrašila.
»Potem mi daj vsaj poljubček,« se je zarežal in pokazal svoje rumene zobe.
»Daj mi mir! Pojdi stran,« sem zakričala nad vsiljivca.
»Poglejte, Lipe se je spravil nad debeluško,« je zaklicala ena izmed Metine družbe. Njene prijateljice so se privoščljivo smejale. Tudi Meti je šlo na smeh. Pokrila si je usta z dlanjo in se tresla od smeha.
Bila sem prepričana, da bom od ponižanja umrla kar tam. Vsiljivec je tiščal vame, polno obrazov je gledalo mene in se smejalo.
»Lipe, pusti deklico pri miru,« sem tedaj zaslišala odrešilni glas. Bil je varnostnik. Prijel je težaka za roko in ga na silo odstranil.
Nisem se zahvalila, nisem pogledala ne levo in ne desno. Le stekla sem proti izhodu in tekla vso pot do doma. Jokala in si tisti hip prvič resnično zaželela, da bi umrla, da bi šla k ljubemu očku v varno zavetje.
Meta se ni opravičila. Čez približno štirinajst dni je prišla mimo in se delala, kot da ni nič. Me pa nikoli več ni silila, naj grem z njo v nočno življenje. Kadar je prišla, je govorila le o svojih moških, o denarju in kaj vse ji kupijo. Rekla je, da vodi dnevnik. Zapiše ime moškega, dneve, ko je z njim in na koncu oceno uspešnosti v postelji. To mi je pravila z izrednim navdušenjem. Ponosna je bila na svoj, skoraj poln dnevnik. Takrat je bilo prvič, da ji nisem zavidala. Ne, tega pa ji res nisem zavidala.
Srednja šola se je s hitro naglico zaključila. Bila sem med uspešnejšimi dijaki in materi sem ponosno pokazala spričevalo.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.