»No, saj morda pa še kaj bo iz tebe,« mi je rekla skoraj pohvalno.
Odločila sem se, da nadaljujem študij medicine. Mati je sicer nekoliko kljubovala, a ko sem ji zatrdila, da bom vse proste dni delala in si poskušala čim več prislužiti sama, je popustila. In vpisala sem se na medicino.
Meta ni imela sreče. Gimnazijo je že v tretjem letniku obesila na klin.
»Šola ni zame. Poročila se bom. Mogoče bom kasneje študirala,« se je odločila.
Res se je poročila. Takoj, ko je dopolnila osemnajst let. Ženin je bil dvajset let starejši, a je ni motilo. Ljubila je njegov denar, kar ji je zadostovalo.
»Moraš priti na poroko. Upam, da nisi užaljena, ker ne boš moja priča. Nočem se zameriti njegovi mlajši sestri. Moram jo dobiti na svojo stran in izbrala sem jo za pričo,« mi je hitela razlagati.
Nisem bila užaljena, ker nisem bila njena priča, bila pa sem nekoliko prizadeta, ker mi je pozabila poslati vabilo za poroko. Vsi so ga dobili, celo moja mama.
Poročila se je, slišala sem, da je bila ohcet nepozabna, sanjska. Tako lepe ohceti naj v našem kraju še ni bilo. Nevesta je žarela, tako lepe neveste naj v našem kraju še niso videli. Moja mama je bila navdušena nad njo.
»Daša, morala bi jo videti. Ne vem, zakaj nisi šla vsaj pogledat neveste! Tako ljubka je bila. Oh, kako dobro se je poročila. Srečna bo. In ti? Ti boš ves čas na mojem križu,« je govorila mama.
Meta se je odselila v kraj, iz koder je prihajal bogat ženin in kmalu se o njeni poroki ni več govorilo. Niti je nisem več videla. Študij mi je vzel veliko časa. Med tednom sem živela v najemniškem stanovanju v kraju, kjer sem študirala. Kadar je bilo le mogoče, sem tudi konec tedna preživela tam. Domov sem hodila zelo poredko.
Imela sem srečo, sama sem lahko skrbela zase. Živela sem pri starejši gospe, namesto najemnine, sem ji pospravljala po stanovanju, ji nosila stvari iz trgovine, likala perilo in ji včasih krajšala čas. Konec tedna pa sem pomagala v bolnici. Potrebovali so študente za razna dela in z mano so bili zelo zadovoljni.
»Kako sem vesela, da si se prav ti oglasila na moj oglas,« mi je nekoč rekla gospa Vida, pri kateri sem živela.
»Tudi jaz sem vesela, da ste me sprejeli. Ne bi si mogla plačati najemnine,« sem ji povedala.
»Pa starši? Jih sploh imaš, Daša? Nikoli ne greš domov,« me je previdno vprašala.
Naredila sem požirek čaja in ji povedala o očetu, ki živi v mojih spominih, o materi, ki me nikoli ni marala.
»Ne morem verjeti! Tako lep in prijazen deklič si, pa tako žalostna je tvoja zgodba,« je zahlipala Vida.
»Nikar ne bodite žalostni, Vida! Življenje me je pač zgodaj postavilo na realna tla. Mogoče pa je v tem tudi kaka prednost,« sem ji rekla.
»Draga Daša, midve bova pa vedno prijateljici,« je zaključila in me potrepljala po roki.
Odkar je poznala mojo zgodbo, mi je večkrat stisnila v roko kak tolar.
»Nikar, saj ni treba,« sem ugovarjala.
»Moj denar je in lahko ga dam, kamor želim,« je vztrajala Vida.
Dnevi študija so bili lepi in ko so se počasi bližali koncu, mi je bilo hudo. Nisem želela prenehati s študijem, gnalo me je naprej. A nadaljevanje bi bilo drago. Predrago zame. Nekoč sem potožila Vidi, postali sva res pravi prijateljici. Kadar sem bila konec tedna prosta, nisem odšla v domači kraj, ostala sem pri Vidi in ji delala družbo.
»O tem ne skrbi, draga Daša! Študij boš nadaljevala,« je odločno rekla.
»Toda, le kako,« sem bila obupana.
»Prepusti meni,« je kimala Vida.
Izpiti so bili pri koncu. Vse sem naredila v rednem roku. Pred mano je bila diploma, nato pa nadaljevalni študij.
Vida je potrkala na vrata sobe in vstopila. V rokah je imela kuverto. Položila jo je na pisalno mizo.
»Bo dovolj,« je vprašala.
Odprla sem kuverto, v njej je bil denar za moj študij. Zajokala sem in jo objela.
»Hvala, hvala, hvala…« sem hlipala.
»Zahvalila se mi boš le tako, da študij opraviš. Dobro dekle si, zaslužiš si srečo!«
Po uspešno opravljeni maturi sem sklenila, da obiščem mamo. Leto dni je minilo, odkar sem zadnjič stopila v domači kraj. Čas je bil.
Z avtobusom sem se odpeljala, s sabo sem imela le manjšo potovalko. Nisem imela namena dolgo ostati. Raje sem bila ob Vidi, tam sem se počutila veliko bolje.