Stopila sem pred domači prag. Hiša je bila pusta, tiha. Že od zunaj je sporočala, da v njej živi zagrenjena oseba, moja mama.
Odprla sem vhodna vrata in zaklicala: »Dober dan!«
»Daša? Si res ti,« sem zaslišala mamin glas. Prišla mi je naproti. Presenečeno me je gledala.
»Daša, shujšala si! Le poglej se, saj si….no, prav simpatično dekle,« je začudeno rekla.
Res mi je študij pobral vse odvečne kilograme, toda s tem se sploh nisem obremenjevala. Najbrž pa se je res moja postava spremenila, postala sem ženska in ne več zavaljen deklič.
»Lepo, da si prišla, dolgo te ni bilo,« je govorila mama, ko sva pili kavo.
»Prinesla sem diplomo, da jo vidiš,« sem ji rekla.
Na hitro jo je ošinila z očmi in odložila.
»Meta se je vrnila,« mi je povedala. Bolj, kot moja diploma, je bilo očitno pomembno to.
»Res? Potem jo grem pozdravit,« sem rekla.
»Spremenila se je,« je dodala mati.
»Spremenila?«
»Da, ni več takšna, kot je bila nekoč. Smili se mi, revica,« je govorila mama.
Pozvonila sem pri sosedovih. Vrata mi je odprla Metina mati. Ko me je zagledala, se je razveselila in me objela.
»Daša! Ves čas premišljujem nate! Kako si? Kje si? Kje delaš,« se je iz nje vsul plaz vprašanj.
Povedala sem ji o študiju, o Vidi, o novem življenju.
»Srečna sem zate! Res. Iz srca ti privoščim srečo,« je kimala.
»Je Meta tu,« sem vprašala.
Prikimala je in zavzdihnila: »Življenje se je kruto poigralo. Še nedavno tega je bila srečna. Sedaj pa… no, kaj bi ti pravila. Sama ti bo povedala vse!«
Odšla sem v dnevno sobo, počakala na Meto. Ko je vstopila, sem jo presenečeno gledala. Nikjer več ni bilo ne duha ne sluha o lepoti, o energiji, o smehu. Pred mano je stala uboga ženska, ki je bila le lupina tistega, kar sem poznala. Njena koža je bila siva, njeni lasje so bili scefrani, njena postava je bila obupna.
»Meta, kaj se je zgodilo s tabo,« sem šokirano rekla.
»Ah, ne sprašuj, raje zvrniva kozarček,« se je žalostno nasmehnila. Natočila si je kozarec vina, jaz sem odklonila, in ga izpila na dušek.
»Mmm, dober je! Se že bolje počutim,« je kimala.
Ničesar si nisva imeli povedati. Nekaj časa je vladala tišina, nato je rekla: »Torej živiš lepo?«
Prikimala sem.
»Prav je tako. tudi meni ničesar ne manjka,« je govorila.
»Kje imaš moža,« sem previdno vprašala.
»Katerega? Prvega, drugega, tretjega,« se je ironično nasmehnila.
Bila sem zaprepadena. Saj bi lahko pričakovala kaj takega, toda ne s takšnim koncem. Ne, tega si res ni zaslužila.
V tistih nekaj minutah je izpraznila vso steklenico vina. Počasi sem vstala.
»Že greš? Kam? Me vzameš s sabo,« je zmedeno rekla.
»Meta, žal mi je, ne morem te vzeti s sabo. Ti pa želim, iz dna srca, da se spraviš skupaj,« sem ji rekla.
»Maščuješ se mi, kajne? Maščuješ, ker sem takrat naščuvala Lipeta, naj te v nočnem baru osvaja. Kar priznaj, da se mi maščuješ,« je bila jezna.
Ona? Ona mu je rekla, naj me spravi v zadrego? Tega res nisem pričakovala. Ampak, po vseh teh letih, me ni več bolelo. Nasmehnila sem se in odkimala: »Ne, Meta, ne maščujem se. Rada te imam in ti želim, da se imaš rada tudi ti! Ves čas sem bila prepričana, da si srečna, sedaj pa vidim, da si bila ti tisto nesrečno dekle, od katerega so vsi toliko pričakovali. Večji del bremena je bil na tebi.«
»Filozofirati so te naučili na faksu? To bi se naučila celo jaz,« je govorila nekam v prazno.
Odšla sem ven. Na dvorišču je bila njena mati.
»Si jo videla? Toliko je obetala, vse je imela in vse zapravila. Še sreča, da ne more imeti otrok, le trpeli bi. V mladosti je naredila toliko splavov, da si je uničila maternico. Še sreča,« je žalostno govorila njena mati.
Odšla sem nazaj proti materini hiši. Sedla sem na klop pred vhodom. Kaj je nastalo iz dveh na videz srečnih družin? Velik kup nesreče in sovraštva. Ničesar več ni bilo, ničesar, kar bi me še zadrževalo tu. Ni imelo smisla vztrajati. Nikomur ne morem pomagati. Lahko se le rešim. Enkrat za vselej potegnem črto nad preteklostjo in zaživim.
Nisem prespala, čeprav me je mama prosila, naj ostanem še kak dan. Izgovorila sem se, da me potrebujejo v bolnišnici.
»Še zdravnica nisi, pa te že potrebujejo? Kakšna bolnica pa je to,« je govorila.
Na hitro sem se poslovila in odšla. Bilo je dovolj.
Zadihala sem šele, ko sem stopila pred prag Vidine hiše. Vesela me je bila.
»Skuhala nama bom čaj. Lepo se namesti in mi vse povej,« je veselo rekla.
Pravila sem ji o Meti, o materi in Vida me je poslušala.
»Nekoč sem ji zavidala vse, vse prijatelje, vso slavo, danes sem vesela, da sem to, kar sem,« sem govorila o njej.
»Ubogo dekle je tale Meta. Ampak, saj veš sama, življenje si začrtamo sami,« je kimala Vida.
Nikoli več nisem odšla nazaj domov. Nekajkrat sem z materjo govorila po telefonu, to pa je bilo tudi vse. Niti me ni pretirano vabila, naj pridem. Umrla je mlada, stara komaj petdeset let.
Meta je po nekaj letih odšla na zdravljenje, bila trezna, se nato spet uklonila pijači. Zadnje novice, ki sem jih dobila o njej, so bile, da živi z nekom v najemniškemu stanovanju. Oba pijeta.
Vida, moja prava prijateljica, se je poslovila nekega zimskega večera. Odšla je tiho, v spanju, na ustnicah je imela nasmešek. Bilo mi je hudo, kakor da bi mi umrla mati. Pogrešala sem jo prav tako, kot sem pogrešala očeta. Vida ni imela nikogar, razen mene in vse svoje premoženje je zapustila meni. In po njeni smrti sem izvedela, da ga ni bilo malo. Imela je dovolj denarja, pa je vseeno živela skromno in lepo življenje.
In jaz? Danes sem stara osemintrideset let. Študij sem naredila, zaposlena sem na otroškem oddelku. Rada zdravim male otroke, tako čisti, tako iskreni so.
Živim v Vidini hiši. Sama. Ne, nisem ga našla. Princ na belem konju še ni prišel. Morda nekoč bo. Nekdo, ki me bo imel rad takšno, kot sem.