Najbrž bi bilo lepo slišati, da sva spila kavo, nato se je vljudno zahvalil za čudovit dan. Mogoče bi rekel še, da sem mu všeč in da me želi ponovno videti. No, to se ni zgodilo. Niti kave nisem skuhala. Takoj, ko sem zaprla vrata za sabo, je bil tik ob meni. Strastno me je poljubil, ovila sem se okrog njega in pristala sva v postelji.
Poslovil se je pozno v noč, še ko je obuval čevlje, sva se poljubljala in objemala. Nato je zaprl vrata za sabo in ostala sem sama. S svojimi mislimi.
Kaj sem storila?! Sedaj najbrž misli, da mi je šlo le za eno noč. Da sem takšna, da vedno padem na prvem zmenku. Da lovim moške. Nisem zaspala, bila sem preveč obupana. Vso noč sem tarnala in objokavala najino kratko ljubezen. Seveda, sedaj me noče več, dobil je vse.
Zjutraj sem odklenila vrata trgovine. Tokrat mi ni bilo do smeha. Žalostno sem prodajala časopise, se kislo smehljala.
A vstopil je. Z nasmehom, s sabo je pripeljal sonce. Vztrepetala sem. Stopil je do pulta, se nagnil proti meni in me strastno poljubil.
»Ljubica moja, kako si,« je nežno vprašal.
»Dobro, sedaj zelo dobro,« sem rekla, kar čutila, kako se energija vrača v moje telo.
»Danes bom v službi najbrž do šestih, potem pa pridem do tebe. Bova doma ali te kam odpeljem, ljubezen moja,« je vprašal.
Prosim?! Sem kaj zamudila? Sem mogoče prespala pol leta? Ne gre to vse skupaj ponavadi bolj počasi? Ljubezen moja?
Prikimala sem in sanjala do šeste ure, ko je pozvonil. Nato sem mu padla v objem in zajokala. Zaskrbljeno me je pogledal. Odločila sem se, da mu povem, kar mi je ležalo na duši.
»Andreja,« je pričel. »Zaljubljen sem vate že dolgo časa. Mogoče je res vse skupaj prehitro, toda mislim resno. Tako dolgo te že gledam, te občudujem in te sanjam. Le zakaj bi čakala? Izkoristiva vsak trenutek, ki nama ga ponuja ljubezen!«
Še bolj sem zajokala, tokrat ne zaradi negotovosti, ampak zaradi neizmerne sreče, ki je polnila mojo dušo in srce.
Tako sva postala par. Pravi par, poln ljubezni, poln presenečenj, tistih drobnih, majhnih in najslajših.
Še vedno je vsako jutro prišel po časopis k meni, vsako jutro se je stegnil čez pult in me poljubil. Vsako jutro mi je kupil čokolado. In vsako jutro sem jo pojedla, ker sem vedela, da bom naslednjega dne dobila novo.
Po nekaj tednih me je peljal na svoj dom. Živel je v mali nizki hiši v lepi zeleni ulici. Hiška mi je bila takoj všeč, okrog nje je bilo polno rož.
Odpeljal me je za hišo, tam je bila lesena sedežna garnitura in na enemu izmed stolov je sedela gospa. Majhna, drobna, rdečih lic. Rahlo se je nasmehnila in pogledala Tadeja.
»Mami, to je Andreja,« me je predstavil ponosno.
»Me veseli, dekle! Tadej govori le še o tebi! Mila sem, njegova mama,« je rekla in stegnila roko.
Prvi vtis je bil dober. Prijazna, zgovorna, nevsiljiva. Bilo je očitno, da ga ima zelo rada, kar me seveda ni motilo. Lepo je, če je družina povezana.
»Večkrat boš morala priti. Tudi, ko bo Tadej še v službi se oglasi. Rada pijem kavo v prijetni družbi,« mi je rekla, ko sva se poslovila in odšla do mojega malega stanovanja.
»Sem ji všeč? Nisem? Sem,« sem vrtala vanj, ko sva odhajala.
Tadej se je le smejal in kimal: »Seveda si ji! Boš videla, moja mami je zelo prijazna ženska!«
Verjela sem mu in oddahnilo se mi je. Tašča torej ne bo zmaj.
Tako sem včasih odšla do nje, ko je bil Tadej še v službi in ga v njeni družbi počakala. Pomagala sem ji, trudila sem se, da bi ji ugajala. Pometala sem okrog hiše, pomila sem vsa okna, zlikala sem perilo. Bila je zelo zadovoljna, ni se mogla dovolj zahvaliti.
»Sama že bolj težko delam vse, čeprav imam šele štiriinštirideset let! Bolehna sem,« je govorila.
No, in nekoč sva sedeli na sedežni garnituri in čakali, kdaj se bo Tadej vrnil iz službe. Takrat mi je povedala svojo zgodbo.
»Bila sem še zelo mlada, veš. Imela sem osemnajst let, ko sem spoznala očeta Tadeja. Ampak, takrat so bili drugačni časi. Poroko je bilo treba potrditi pri očetu. Moj pa se ni strinjal. Premlada si, je govoril in ženin ni pravi, je govoril. A zame drugega ni bilo. Videla sem le njega, Janeza. Saj veš, kakšna je ljubezen, ne bom ti govorila. Nisem poslušala očeta, poslušala sem Janeza. On je bil moj svet. Ker nisva dobila blagoslova ne z moje in ne z njegove strani, sva se odločila, da pobegneva. Bilo me je strah, grozno strah. Le kaj bo, če naju vidijo, če naju ločijo. Janez je bil šest let starejši od mene in bolj pameten. Že prej je vse pripravil. V sosednjem kraju si je našel službo, nato še stanovanje. Šele potem mi je rekel, naj pobegnem z njim.