Mila in Tadej (3/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Bila je trdna tema, spominjam se, kako mučna je bila tišina, ko sem odprla okno svoje sobe in je zaškripalo na ves glas. Tresla sem se po vsem telesu. Če me odkrije oče, bo po meni. Bala sem se. Najbrž bi me pretepel in zaklenil, dokler me ne bi minilo. A ni se prebudil oče, zbudila se je moja mati in prišla v sobo. Videla me je. Stala sem ob oknu, oblečena, na rami sem imela skromno culjo. Prestrašila sem se, tiho sem zajokala. Vem, da sem ji rekla le: Mama, prosim!
Ah, dobra je bila ta moja mama, boljša kot kruh. Obrisala si je solzo, izginila. Vztrepetala sem, mogoče je odšla in prebudila očeta. Pa ni. Vrnila se je sama. V rokah je stiskala bankovce. Vzemi, mi je rekla. Vzemi in srečna bodi. Potem sva se objeli.
Odšla sva. Pobegnila sem z Janezom. Poročila sva se na skrivaj, nato pa sem kmalu rodila Tadeja. Bil je zelo priden dojenček. Malo je jokal. Janez ga je imel neizmerno rad,« je govorila Mila.
»In potem,« sem vprašala. Zgodba je bila zelo zanimiva.
»Potem se je zgodila nesreča. Janeza je v rudniku zasulo. Tadej je imel dve leti,« je na kratko zaključila.
»Oh, žal mi je, nisem vedela,« sem rekla.
»Da, ostala sva sama. Jaz in Tadej. Od takrat je minilo triindvajset let in še vedno sva sama. Še vedno sva skupaj. No ja,« je rekla in me pogledala, »sedaj nisva več sama. Tadej je našel dekle in jaz mu ne bom branila ljubezni!«
»Nikoli več se niste poročila,« sem vprašala. Kaj takega! Ostala je sama, pa ji je takrat bilo komaj nekaj čez dvajset let1
»Ostala sem sama. Poročena sem z Janezom,« je pribila.
Nisem ji oporekala, čeprav sem sama menila drugače. Res je, da sem ljubila Tadeja z vsem srcem, toda ne vem, če bi lahko bila sama vse življenje, če bi se Tadeju kaj pripetilo. No ja, o tem niti nisem hotela razmišljati.
Najina ljubezen je rasla, bila trdna. Govorila sva o tem, da bi zaživela skupaj.
»Hiša je dovolj velika,« je povedal Tadej.
»Pa misliš, da bi tvoja mati želela, da se preselim k vama,« sem vprašala.
»Seveda. Verjemi, noče ostati sama,« mi je prikimal.
Res ni imela nič proti, ko sva ji povedala najin načrt.
»Drugače sploh ne sme biti,« je zakrilila z rokami. »Umaknila se bom, da si bosta lahko ustvarila dom in družino.«
Tako je tudi bilo. Hiša, ki je bila sicer majhna, je imela dovolj soba. Mila si je uredila dve sobi. V eno je preselila svojo spalnico, v drugi je imela dnevno sobo. Kopalnica je bila le ena, to naj bi si delili. Tudi kuhinja je bila le ena, ampak Mila se je takoj ponudila, da bo kuhala za vse.
»Vidva imata službo, imela bosta družino. Naj kuham jaz, v veselje mi bo,« je predlagala.
Strinjala sem se. Zakaj pa ne. Prej je kuhala za dva, sedaj bo pač dala na mizo krožnik več.
Prvih nekaj dni je bilo vse v najlepšem redu. Vsi trije smo se trudili, bili prijazni in prizanesljivi.
Tako sem nekoč skuhala kavo zase in za Tadeja. Mile ni bilo doma. Pozabila sem pospraviti za sabo, umazane skodelice od kave sem pustila na pultu. Spomnila sem se šele čez uro. Odhitela sem v kuhinjo, pa je bilo že vse pospravljeno.
»Oh, pozabila sem,« sem rekla, ko se zagledala Milo.
»Nič hudega,« je zamahnila z roko.
A ves čas ni bilo tako zelo lepo. Počasi smo se naveličali kazati le nasmejane obraze. Vsak ima namreč svoje muhe, to je normalno.
Šla sem iz službe domov, spotoma sem skočila še v trgovino. V reklamah sem prebrala, da ponujajo piščančje meso po akcijskih cenah. In sem ga kupila. Zraven sem nakupila še nekaj malenkosti zase in za Tadeja.
Mila je bila za štedilnikom. Ravno je pričela s pripravo kosila. Kosili smo vedno takrat, ko se je iz službe vračal Tadej. Čeprav nama je zatrdil, da ga ne bi motilo, če bi jedle prej, je Mila ostala neomajna.
»Ne morem mu potem greti hrane. Jedel bi postano,« je rekla.
No ja, prej sem bila vajena, da sem jedla, ko sem prišla domov, sedaj sem morala čakati skoraj tri ure na kosilo. Ampak, to je malenkost.
Torej Mili sem izročila piščančje meso.
»Jutri bi ga lahko pripravili za kosilo,« sem predlagala. Povedala sem, da je bilo poceni in sem zato vzela nekaj več.
Prikimala je in se nasmehnila. Pustila sem jo samo. Odšla sem v najin del stanovanja in ga pospravila. Časa sem imela dovolj. Tistega dne sem se odločila, da pomijem okna in pobrišem prah.
Popoldneve sem želela biti prosta. S Tadejem sva rada hodila na sprehode ali kartala. Vsekakor sva imela popoldneve samo zase.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Veliko predsodkov o raku

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Ali je možno, da se v starosti spremenimo?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Stalno ali začasno

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zagloda dvom

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Igramo podaljšek

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kdo koga bolj potrebuje?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.