Kosilo je bilo dobro, tako kot vedno. Sicer je bil njen način kuhanja drugačen, kot moj, pa vseeno. Bila sem prepričana, da se ga bom privadila.
Naslednjega dne sem bila prepričana, da bo za kosilo piščanec. A sem se uštela. O piščancu ni bilo ne duha ne sluha. Začudeno sem vprašala, zakaj je naredila slivove cmoke, če pa sem kupila piščanca.
»Res misliš, da bom hranila Tadeja s poceni piščančjim mesom? Kdo ve, kaj je vse tam notri, ker je bilo tako poceni,« se je zasmejala in jedla.
Tiho sem strmela v svoj krožnik, Tadej prav tako. Kasneje sem mu to tudi omenila.
»Naj se skregam z materjo zaradi piščanca,« je bil nekoliko užaljen.
»Ah, ne, to ne,« sem odkimala.
»Naj jo pri njenih letih učim drugače,« je rekel.
Imel je prav. Nič ne bi dosegel. Kreganja pa res nisem hotela. Pač, imela je svoje mnenje. Naj bo tako, navsezadnje se je sama ponudila, da kuha, naj torej sama izbira jedilnike. Jedla sem vse, nisem bila izbirčne sorte.
A Mili kmalu ni več tako zelo ustrezalo, ker je bila sama v svojih dveh sobah. Vsak dan posebej je bilo treba kaj popraviti.
Ko smo pojedli kosilo in ko sem jaz potem pomila posodo in pobrisala po kuhinji, sva s Tadejem navadno pila kavo v najini dnevni. Ob kavi sva se pomenila, kako nama je potekal dan in načrtovala, kako bova izkoristila teh par uric popoldneva. A ko sem nalila kavo, je na najina vrata potrkala Mila.
»Tadej, nekaj je narobe s televizijo,« je rekla in Tadej je vstal in šel pogledat. Po desetih minutah se je vrnil in povedal, da ni bilo nič hujšega.
Naslednjič je bilo nekaj narobe s pralnim strojem, potem je hladilnik čudno piskal, potem ni mogla sama premakniti omare, potem je bilo treba popraviti njen najljubši stol in še in še. Počasi mi je šla na živce. Skoraj ni minil popoldan, da se ne bi obesila na vrata in zahtevala od Tadeja, da ji pomaga. Ta pa je vedno vstal in brez besed odšel.
»Mamin sinček,« sem nekoč izjavila, ko sva ležala v postelji.
»Kaj,« je zazijal.
»Da, prav si slišal. Mamin sinček,« sem ponovila in ga gledala v oči.
»Andreja, pretiravaš,« je odkimal z glavo užaljeno.
»Nič ne pretiravam, nikoli se ne upreš, vedno takoj zletiš, še preden zakliče tvoje ime,« sem mu povedala.
»Samo mene ima,« jo je skušal zagovarjati.
»In kdo je kriv, da je tako starokopitna? Si morda ti? Kriva je sama. Uredila bi si življenje, pa ne bi bila sama,« sem rekla.
Zavzdihnil je, zaprl oči in se pokril čez glavo. Pogovora je bilo konec.
Za konec tedna naj bi šla na morje. Bližalo se je poletje, sklenila sva, da se zapeljeva do Istre, poiščeva prijeten kotiček, se pozanimava za apartma in ga rezervirava za prihajajoči dopust.
»Oh, kako dolgo že nisem videla morja. Najbrž bi mi dobro delo,« je pričela Mila dan preden naj bi šla.
»Pa pojdi z nama,« je vzkliknil Tadej.
Če bi pogled ubijal…
»Res lahko? Ne bom le v napoto,« je rekla in se obrnila k meni. In s tisto njeno držo 'zdaj pa povej, če upaš' milo gledala vame.
»Kje pa, prav prijetno bo,« sem rekla in se celo nasmehnila.
Da tistega večera nisem niti spregovorila s Tadejem, najbrž ni potrebno niti omeniti. In niti ni drezal vame, presneto dobro je vedel, da je naredil veliko napako. Mnogo, mnogo čokoladic bo potrebno, da bo spet pridobil mojo naklonjenost.
V petek, ko je Tadej prišel iz službe domov, je bilo že vse pripravljeno. Ena večja potovalka najinih stvari in ena manjša Milinih stvari.
Tadej je prišel domov, v tišini smo pojedli kosilo. Še vedno nisem govorila z njim, Mili pa sem le prijazno kimala.
»Pospravila bom po kuhinji, vidva pa se le pripravita,« je rekla veselo.
Odvihrala sem v najino spalnico in sedla na posteljo. Prišel je za mano.
»Ljubica, moja ljubezen, mucica, pikica, bonbonček, lepotička,« je pričel. Pokleknil je poleg mene in gledal kot izgubljeni pasji mladiček. Zasmilil bi se vsakomur v dno srca.
»Pha,« sem pihnila in pogledala stran.
»Oddolžil se ti bom. Priznam, vse priznam. Naredil sem napako,« je pričel.
»Še na morju bomo skupaj,« sem rekla užaljeno.
»Le za konec tedna, ljubica. Potem bova sama deset dni. Le za konec tedna bomo skupaj,« je govoril.