»Tudi jaz tebe. Čeprav je včasih težko. Toda zavedam se, da si ti prva, da je mati druga,« je povedal.
Glej, glej! Razmišlja pravilno.
»Kje je,« sem vprašala.
»Kuja se v avtu,« je povedal in se rahlo nasmehnil.
»Ne razumem je. Vedno in povsod hoče biti zraven. Nočem, da je žalostna, toda ne morem pustiti, da se kar naprej meša zraven,« sem rekla.
»Kar naj se kuja. Saj bo uvidela, da se je motila,« je povedal Tadej.
Počasi sva šla nazaj. Mila je sedela zadaj v avtu in gledala skozi okno. Njen izraz na obrazu je bil res genialen. Tako trpečega izraza nisem videla še nikoli. Zasmilila bi se vsakemu, razen meni.
»Mami, gremo sedaj na kosilo,« je Tadej previdno vprašal, ko smo sedeli v avtu.
»Meni je popolnoma vseeno. Jaz ne bom rekla nič več,« je spregovorila s tresočim glasom.
Ha, kar naj igra! Zmagala sem!
Zadovoljno sem se naslonila na sedež zraven šoferja in se smehljala. Mila pa se je zadaj kujala.
»Prav. Potem pa gremo na kosilo. Po kosilu si lahko ogledamo še nekaj krajev. Kjer ti bo všeč, ti rezerviramo sobo. Skupaj pridemo na morje, zapeljeva te tja in te čez deset dni prideva iskat,« je povedal Tadej.
»Ne bom šla,« je rekla užaljeno.
»Ne,« je vprašal Tadej.
»Ne, nočem na morje,« je rekla.
»Tudi prav,« je prikimal in nato molčal.
Zapeljal je pred prijetno gostilno. Izstopila sva in zazrla sem se v taščo. Še vedno je kot privezana sedela na zadnjem sedežu in strmela nekam stran. Sklonila sem se k njej in ji rekla: »Mila, pojdite vendar ven in na kosilo!«
»Nisem lačna, nočem motiti,« je rekla užaljeno.
Tadeju sicer ni bilo vseeno, pa vendar jo je pustil tam in odšla sva sama v gostilno. Niti spregovorila nisva o njej. Naročila sva kosilo, ga počasi pojedla, nato sva si privoščila še kavo. Mila je ves čas negibno sedela v avtu in bila prepričana, da je najbolj trpeča duša na vsem svetu. Ha, ha, kako sem ji privoščila!
In razplet?
Na morje sva šla sama. Bilo je čudovito, enkratno. Še bolj sva se zaljubila. Mili sva pisala razglednico. Saj se je pomirila. Čez nekaj dni. Počasi smo spet pričeli govoriti drug z drugim, toda ni bilo več tako, kot prej. Kaj vse ji je Tadej povedal takrat, ne vem. Ampak Mila je postala druga oseba. Ni se več mešala v naju. Pustila naju je pri miru in nisem več imela želje, da bi se odselila. Takrat sva najbrž ravnala prav. Če bi bila tiho, potem bi bila Mila še vedno nad nama. Najbrž bi se zaradi nje kregala. Ampak sprevidela je, da ima sedaj njen Tadej svoje življenje, da je ona svoje naredila. Živela je zase in čeprav smo bili v isti hiši še nekaj let, naju ni motila. Potem je nekoč predlagala, da bi odkupila od mene moje malo stanovanje, v katerem sem živela, preden sem spoznala Tadeja. Do takrat sva ga dajala v najem. Ideja je bila res dobra. Zmenili smo se za simbolično plačilo, navsezadnje nama je odstopila hišo. No, ne nama, nam. Takrat, ko sva bila prvič skupaj sama na morju, je iz neba padel utrinek. No, lahko bi tako rekla. Čez štirideset tednov sem namreč rodila sina. Ne dan prej, ne dan kasneje.
Črt je prijokal na svet in nama spremenil življenje. Dve leti za njim se mu je pridružil še Tim, nato še Ana. Bili smo srečni, bili smo popolni.
Najini otroci so oboževali babico Milo. Skoraj vsak dan sem jih morala peljati tja. In bila je srečna, ker je imela vnuke, ljubila jih je, živela zanje. Najbrž je bila prepričana, tako kot vse tašče, da ne znam vzgajati, da jih hranim premalo, ne oblečem zadosti in tako naprej, toda molčala je. Ni hotela prepira.
Od takrat, ko je na svet prijokal Črt, je minilo šestnajst let. Črt in Tim sta lepotca, najstnika. Ana bo dopolnila naslednji mesec deset let. Mila je dobro, zdrava je, hodi na sprehode in razvaja vnuke, razumeva se.
Tadej in jaz sva še vedno srečna, dopolnjujeva se, rada sva skupaj.
Črt, moj najstarejši sin, je zaljubljen. Ime ji je Vesna, sam mi je povedal. Čeprav imata šele šestnajst čet, jo bo pripeljal na kosilo. Mi bo všeč? Le pazi se naj, kako bo ravnala z mojim sinkom. Da, z mojim sinkom! Oh, bom ista kot Mila?! Najbrž, čeprav tega ne priznam na glas, toda strah me je za moje otročičke! Zaslužijo si najboljše…