Tomaž je v sobi ležal sam. Neža je odhitela k njegovi postelji in ga objela.
»Saj bo vse dobro,« jo je miril Tomaž, ko je videl solze v njenih očeh.
»Te boli? Kako? Kam si se udaril?« je hitela.
»Šofer tovornjaka se je zaletel vame. Pravijo, da je zaspal. No, nikomur ni bilo hudega, le jaz sem obležal,« je povedal. Njegov obraz se je spačil od bolečin.
»Kje te boli?« je prestrašeno vprašala Neža.
»Nikjer. Ko bi me vsaj. Poslušaj, ne vem, zakaj, toda ne čutim nog. Stisnilo mi jih je, trajalo je skoraj štiri ure, da so me rešili iz zvite pločevine. Najbrž je bil tako hud udarec, da sedaj ne čutim nog. Jutri bo bolje,« je govoril.
Neža je sedla na njegovo posteljo in ga ves čas držala za roko.
»Še dobro, da se je tako končalo,« je kimala.
»Mislim, da bo najin dopust padel v vodo,« je bil nejevoljen Tomaž.
»Počakajva zdravnika. Vse nama bo jasno, ko bo povedal svoje mnenje,« ga je mirila Neža.
»Misliš, da bova šla? Tako sem se veselil teh nekaj dni s tabo,« je povedal.
»Vse se bo rešilo, Tomaž. Samo da si v redu!« je mirno rekla Neža.
Čez nekaj trenutkov je v sobo vstopil zdravnik. Neža je vstala in se z vprašujočim obrazom zazrla vanj. Zdravnik Konrad Bogataj, se je nasmehnil in prikimal. Tiho je stopil do postelje in vzel v roke papirje z izvidi. Molče jih je pregledal, nato pa dvignil pogled. Tomaž in Neža sta čakala, kaj bo povedal.
»Poškodbe niso resne. Mislim, da ste imeli srečo, gospod Hren,« je povedal.
»Ne čutim nog,« je dodal Tomaž.
»Povsem pričakovano. Udarec je bil zelo hud. Jutri bomo vedeli več. Jutri bomo tudi naredili še bolj podrobne raziskave in ugotovili vaše resnično stanje. Mislim pa, da ne bo večjih težav,« jima je prijazno povedal.
Neža si je oddahnila. Prijazno se je zahvalila zdravniku. Konrad se je poslovil in odšel. Imel je še polno dela, želel si je čimprej domov.
Neža je ostala še nekaj časa, nato se je poslovila.
»Spat grem. Jutri zjutraj bom pri tebi še preden boš odprl oči,« mu je obljubila in ga poljubila na čelo.
Noč je bila dolga. Ni in ni mogla zaspati. Čeprav je prijazni zdravnik povedal, da z nogami ni nič narobe, so jo obhajale čudne misli.
Vstala je že ob petih, pa ni čutila utrujenosti. Skuhala si je močno kavo, nato je stopila pod toplo prho. Za odhod v bolnišnico je bilo še prezgodaj. Vedela je, da Tomaž najbrž še spi. Če bi odšla tja, bi le čakala. In tam bi bilo čakanje še bolj dolgotrajno.
Pospravila je stanovanje, lotila se je čiščenja oken, ves čas je pogledovala na uro. Ko so kazalci naznanili sedmo zjutraj, se je uredila in odpravila proti bolnišnici.
»Dobro jutro. K gospodu Tomažu Hren prihajam,« je povedala prvi sestri, ki jo je srečala.
»Aha! Doktor Konrad Bogataj mi je naročil, da se najprej oglasite v njegovi pisarni,« ji je povedala sestra.
Neža je začudeno prikimala. Sestra jo je odpeljala do pisarne, potrkala je na vrata in vstopila.
»Gospod doktor, Gospa Neža Hren je tu,« je povedala sestra.
»Naj vstopi!« je velel.
Neža je počasi stopila naprej, sestra je za njo zaprla vrata.
Konrad je sedel za svojo pisalno mizo. Soba je bila velika, sončna, bila je urejena.
Konrad jo je nekaj časa pustil stati. Medtem, ko si je Neža ogledovala prostor, je izrabil sam za ogled nje. Bila je visoka, vitka, imela je dolge noge, bujno oprsje in lep obraz. Bila je urejena, očitno zadovoljna s svojo postavo, oblečena je bila v ozko krilo in vinsko rdečo bluzo. Gumbki na bluzi so dajali videz, da bodo zdaj zdaj padli narazen. Le rahel dotik roke bi bil potreben in popustili bi. Konrad se je ob teh mislih zdrznil. Odkašljal se je in vele Neži, naj sede. Spremljal je vsak njen gib.
»Gospod zdravnik, kaj mi lahko poveste?« je vprašala Neža in ga gledala v oči.
Konrad se je nagnil naprej in jo pogledal: »Zaenkrat so novice slabše, kot sem pričakoval.«
Neža je prebledela: »Njegove noge?«
Konrad je prikimal in jo opazoval.
»Vedela sem,« je zajavkala in odkimala z glavo. Pogled je spustila v tla.
Konrad je vstal in sedel na rob mize, tako da je bil bližje njej.