Možev zdravnik (4/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Konrad ji je velel, naj sede. Njegov pogled je bil resen in zamišljen.
»Novice niso dobre, kajne?« je vprašala z grenkobo v glasu.
»Bojim se, da bo najbrž potrebna operacija,« je potrdil njen sum.
»Kar pomeni?« je vprašala pripravljena na vse.
»Kar pomeni popolno okrevanje ali pa…« ni dokončal. Stavek je obvisel v zraku. Nekaj časa sta oba molčala.
»Ali pa bo ostal hrom,« je le s težavo rekla.
Konrad je počasi prikimal.
Stopil je do nje in sedel na rob mize.
Neža ga je pogledala. Videla je, da okleva.
»Potrudil se bom,« je dejal in jo pogledal.
»Vse bi dala, da bi spet lahko hodil,« je zašepetala. V očeh so se ji zrcalile solze.
»Verjamem,« je prikimal Konrad in jo nežno prijel za roko.
»Ste Tomažu že povedali?« je vprašala.
»Da, sprejel je mirno. Verjame v nas. Tudi vi mi morate povsem zaupati,« je pričel Konrad, božal je njeno roko.
»Zaupam vam,« je prikimala.
»Če bi vam dejal, da se bom še posebno potrudil, če mi boste na razpolago?« je pričel.
»Ne razumem vas,« je bila Neža zmedena.
»Operacija bo povsem uspela, če mi boste na razpolago,« je ponovil Konrad in se sklonil še bližje k njej.
Neža je prenehala dihati. Zmedeno ga je gledala. Ni povsem razumela.
»Zagotavljam vam, da bo vaš mož hodil, če boste nekaj trenutkov namenili meni,« ji je povedal in se ji smehljal.
»Doktor Bogataj?« je prestrašeno rekla Neža in se odmaknila.
»Le prijazen sem. Ne razumite tega kot izsiljevanje. Ampak, včasih je potrebno trud nagraditi, saj razumete,« je pričel Konrad.
»Ne, ne razumem,« je zmedeno kriknila in sunkovito vstala. Prestrašeno ga je gledala.
»Razmislite, gospa Hren,« je dodal in se obrnil stran.
Neža je odšla na hodnik. Tam je pričela sunkovito dihati. Saj ne more biti res! Vse so le sanje! Stekla je po hodniku, poiskala je toaletne prostore in se zaklenila v stranišče. Saj se šali. Zdravnik ne bi mogel biti tako podel!
Ko se je nekoliko pomirila, je odšla do Tomaža. Upala je, da Konrad ne bo tam. Tomaž je bil sam v sobi. Napol v sedečem položaju je jedel. Veselo jo je pogledal, ko pa je videl njen bledi obraz, se je zresnil.
»Neža, je kaj narobe?« je vprašal.
»Ne, ne, le utrujena sem,« je stresla z glavo.
»Ljubica, kmalu bo mimo. Povedali so mi za operacijo. Privolil sem. Če se stanje ne bo spremenilo, bom čez teden dni operiran. A mislim, da bo uspela,« je govoril.
Neža je sedla na rob njegove postelje: »Da, zdravnik mi je povedal. Upal le, da je ne boš potreboval. Bodi močan, poskušaj premakniti nogi!«
Tomaž jo je stisnil k sebi: »Vem, da se bo vse rešilo! Dokler si ti ob meni, je vse dobro!«
Neža se je poslovila šele zvečer. Z mešanimi občutki je odšla proti domu. Besede zdravnika Konrada so ji odmevale v glavi. Je bil res sposoben česa takega? Je bil izid operacije res odvisen le on njenega obnašanja? Doma je zajokala. Nikogar ni imela, ki bi ji bil tisti hip lahko v oporo. Vedela je, da Tomažu ne sme omeniti niti besede. Odločitev, kaj bo storila, je bila le na njej. Sicer pa, mogoče je besede razumela narobe. In mogoče bo Tomaž v enem tednu spet začutil svoji nogi. Mogoče se bo vse uredilo samo od sebe. Zaspala je na kavču, bila je povsem izčrpana.
Prebudila se je šele, ko je stanovanje grelo poletno sonce. Počasi je vstala, imela je težko glavo. Dogodki so se vračali. Nemočno je sedela na kavču in premišljevala. Le čas bo pokazal svoje, je verjela tisti trenutek. Pripravila se je na najslabše. Na operacijo. In potem? Če bo potrebna, če je od nje odvisno, kako operacija uspe, bo naredila vse, da Tomaž spet hodi.
Odločno je stopala po hodniku bolnišnice in se vstavila pred vrati pisarne zdravnika Konrada. Vstopila je in sedla na stol.
»Pričakoval sem vas, gospa Hren,« je prijazno rekel.
Zagnusil se ji je. Je bil res tako podel?
»Zanima me, če je kaj novega,« je rekla hladno.
»Stanje je nespremenjeno. Vse bolj se mi dozdeva, da bo potrebna operacija. Ne skrbite, napel bom vse moči, da bo uspešna, če seveda…« je počasi dejal in jo pogledal.
»Če?« je ponovila. Srce ji je hitreje bilo, presedla se je na stolu.
»Če boste tudi vi prijazni, če boste hvaležni za moj trud. Saj veste, usluga za uslugo,« je pričel in jo poželjivo gledal.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Medicinska sestra iz UKC Ljubljana: »Vsi govorijo, da smo mi ovce«

Iz UKC Ljubljana prihaja posnetek nadzorne medicinske s...

Zgodba iz slovenskega doma ostarelih: »Mama, rad te imam!«

Ranljivi in osamljeni so v teh dneh. Mnogi že dolgo nis...

Kratke misli: Temu ne moreš pomagati

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Izpoved slovenske upokojenke: »Začeli so me spraševati, če sem ovca«

Da se resnično lahko kaj tako krutega dogaja kjerkoli, ...

MOJ NASMEH: Milimeter za milimetrom

Ko si človek nekaj želi, je pač tako, da se čas zanj us...

Kratke misli: Kako naj jo potolažim?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.