Na deželi (2/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Po dveh mesecih so me poklicali v malo sobo. V njej sta sedela moški in ženska in se mi smehljala.
»Klara, to je tvoja nova družina. Gospod in gospa bosta skrbela zate,« so mi povedali.
Smehljala sta se. Ženska je šepnila svojemu možu: »Kako ljubka je!«
Čakala sem pri steni, da so uredili nekaj papirjev. Moški in ženska sta podpisovala liste. Ko sta končala, sta vstala in stopila do mene.
»Tako. Sedaj je uradno. Sedaj si najina,« mi je povedala ženska in se smehljala.
Nihče me ni vprašal ničesar. Nikogar ni zanimalo, kako se počutim in kaj mislim.
»Hočem domov. K materi,« sem tiho rekla.
»K materi? Pri nama ti bo lepo, boš videla,« je odgovorila ženska in me prijela za roko.
In tako sem se odpeljala v nov dom. Dobila sem novo sobo, nove igrače in nova oblačila. Lepo sta skrbela zame. Poleti smo se odpeljali na morje. Videla sem ga prvič in začudeno sem zrla v vodo.
Moja nova starša sta se veliko ukvarjala z mano. Pomagala sta mi, da sem nekoliko odmislila svojo pravo mater, mi skušala razložiti, zakaj me je zapustila. Čeprav je bil odgovor na to vprašanje težak. Le kako lahko mati zapusti svojega otroka?
Pri dvajsetih sem se osamosvojila. Dokončala sem šolo, se zaposlila in si uredila stanovanje. Majhno, skromno. Potem sem ob delu nadaljevala šolanje, obiskovala svoja krušna starša. Še vedno smo imeli stike, rada sem zahaja k njima. Včasih sem premišljevala o mali vasici, o materi. A nikoli nisem šla tja. Preveč sem bila jezna, da bi ji pogledala v oči. Preveč sem jo sovražila, ne bi mogla mirno govoriti z njo.
V ljubezni nisem imela sreče. Prvič sem se zaljubila pri triindvajsetih. Jaka je bil tri leta starejši. Od začetka je bilo vse lepo in prav. Živel je v svojem stanovanju, jaz v svojem. Videvala sva se zvečer in konec tedna. Največkrat je on prišel k meni. Pri meni prespal, zjutraj odšel. Kmalu sem ugotovila, da se najina veza nikamor ne premakne. Ostala sva na isti točki. Jaka se je bal obveznosti, hotel je biti svoboden. Pa tudi jaz nisem čutila tistega pravega. Če bi me vprašal, če se poročim z njim, bi najbrž odkimala.
Razšla sva se povsem prijateljsko čez dve leti.
Potem sem bila nekaj časa samska. Dokončala sem šolanje, dobila dobro službo. Nato sem spoznala Grega. Zaljubila sem se vanj do ušes. Ljubila sem ga tako močno, da me je vse bolelo. Verjela sem, da je pravi, da je moj sanjski moški. Verjela sem, da bom z njim do konca življenja. In Grega mi je ljubezen vračal prav tako močno, kot jo je od mene prejemal.
A počasi me je pričelo motiti, ker je bil tako skrivnosten. O njem sem vedela bolj malo. Nikoli me ni peljal v svoje stanovanje, ni me predstavil staršem. Jaz njega sem in moji krušni starši so ga lepo sprejeli.
Grega je dejal, da sta mu všeč, da sem lahko srečna, ker sta me vzgojila tako čudovita človeka.
Izvedela sem šele po letu dni najine romance. Da je poročen. Da ima ženo in otroka. Konec zgodbe.
Potem ljubezni zame ni več bilo. Nisem več hotela ljubiti. Imela sem nekaj bežnih razmerij, v katera nisem vlagala veliko svojih čustev. Leta so tekla dalje in kot bi mignil, sem jih naštela dvainštirideset. In bila sem sama, brez moža, brez otrok…
Zapeljala sem do hiše. Spreletel me je čuden občutek. Nisem vedela, kaj čutim, ko sem zrla v hiško, kjer sem preživela svojih prvih šest let. Ista je bila. Še ista, kot takrat. Nič na njej se ni spremenilo. Nihče jo ni obnavljal.
Izstopila sem in se napotila do vhodnih vrat. Kot mi je bilo povedano, naj bi me ključ čakal v malem nabiralniku. Res je bil tam. Velik, star od rje načet ključ. Odklenila sem vrata in jih na široko odprla. Vame je butnil vonj po zatohlosti. Nihče ni zračil hiše. Sprva nisem prestopila praga. Od daleč sem zrla v njeno notranjost, v praznino, v tišino in hlad.
Nato sem se opogumila in stopila v malo vežo. V njej so ležali čevlji. Stari in ponošeni materini čevlji. Najbrž je imela še iste kot takrat. Sprehodila sem se do sobe, kjer je bila krušna peč. V njej je bilo še vse tako, kot nekoč. Na peči je spala včasih mati. Jaz sem imela malo izbo nasproti male kuhinje. Kopalnice nisva imeli.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Dobro je poznati svoje meje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Mačja koža

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.