Na deželi (4/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Toni se je pred nekaj leti vrnil domov. Ločil se je od žene. Ima dve hčeri. Sedaj sta že veliki. Včasih prideta sem gor,« je povedala.
»Rada bi ju videla. Zanima me, če me še poznata,« sem rekla.
»Dolgčas jima je bilo po tebi. Ves čas sta me spraševala, kdaj se vrneš domov,« je povedala.
Mimo je prišel možak. Uganila sem, da je Franci. Zamišljeno me je gledal.
»Franci, pridi bliže,« ga je poklicala Tinka.
Stopil je k nama.
»Se spominjaš? Se spominjaš Klare,« je rekla.
Presenečeno me je pogledal, se nasmehnil in mi dal roko.
»Ne morem verjeti! Klara,« je bil vesel.
»Franci, pozdravljen,« sem veselo rekla.
»Poklical bom Tonija,« je dodal in stekel v hišo.
Kmalu je na prag pogledal črnolasec. Stopil je k meni.
Vstala sem in mu dala roko. Toni me ni poznal. Takrat je imel komaj štiri leta.
»Toni, Klara sem. Najbrž se ne spomniš več,« sem rekla.
Tinka je dodala. »Se spominjaš, včasih sem ti pravila o Klari, ki je hodila k nam molsti krave.«
Prikimal je in se nasmehnil.
»Boš dolgo ostala? Kje si nastanjena,« je zanimalo Francija.
»Ravno prišla sem. Prodala bom. Ne vem še kje bom prespala,« sem pričela.
»Tu boš! Prostora je dovolj, kajne mama,« je takoj dodal Franci.
»Seveda. Klara tu boš, dokler ne bo vse urejeno,« je kimala Tinka.
Prijazno so me sprejeli. Ko sem pripeljala avto, mi je Franci nesel prtljago v prazno sobo za goste.
»Hvala. Res hvala. Najbrž bo kmalu vse urejeno in ne bom vas dolgo motila,« sem rekla.
»Nesmisel. Ne motiš nas. Sicer pa imamo mnogo za nadoknaditi. Šestintrideset let! Tako dolgo,« je govoril.
Nastanila sem se v sobi, nato sem odšla v kuhinjo. Tinka je sedela za mizo in klekljala. Ostali so bili vsak pri svojem delu.
»Koliko otrok ima Franci,« sem vprašala.
»Dva. Eden je že odšel, drugi je še doma. A hodi po svoje,« je kimala Tinka.
Skuhala sem nama kavo, kmalu se nama je pridružila še Francijeva žena Nina. Všeč mi je bila. Tinka ji je razložila, kdo sem.
»Franci mi je pravil o tebi. Povedal mi je, da je bil kot otrok zaljubljen vate,« je govorila.
Nasmehnila sem se. Da, lepa otroška leta. Lepo je bilo v njuni družbi.
Nina je pričela s pripravo večerje. Ona je gospodinjila po hiši. Ponudila sem se, da ji pomagam. Odklonila je, rekla, da sem gost.
Pozno v noč smo sedeli za mizo. Jaz, Franci in Nina ter Toni. Govorili smo, premlevali vsa ta leta.
»Še danes ne razumem, kaj ji je bilo,« je dejal Franci.
»Tudi jaz ne, ampak s tem se sploh ne ukvarjam več. Že dolgo ne,« sem rekla.
Toni je bolj poslušal kot govoril. Franci je rad govoril, Toni je bil bolj redkobeseden.
»Namen imam prodati in se vrniti nazaj v mesto,« sem povedala.
»Hiša je na lepem kraju. Lep vikend bi stal tam,« je kimal Franci.
»Ni škoda prodati,« je vprašala Nina.
»Morda res, toda tam ne bi mogla živeti,« sem ji povedala.
»Popolnoma te razumem,« je prikimala.
Naslednjega dne sem se dobila z odvetnikom, ki mi je pomagal urediti vse potrebno za prodajo hiše in zemlje.
»Lahko greste nazaj v mesto, vse bom opravil sam,« mi je povedal.
Novica me je razveselila. Izročila sem mu ključ hiše in se poslovila. »Se ne boste poslovili od hiše, jo še zadnjič pogledali,« je vprašal, ko sem obrnila hrbet.
»Ne,« sem odkimala in odšla proti kmetiji.
Tam sem jim povedala, da je vse urejeno.
»Ne boš nam pobegnila, komaj prišla si,« je dejal Franci.
»Tu nimam več kaj iskati,« sem skomignila z rameni.
»Kaj pa mi, tvoji prijatelji,« je dodal Toni.
Nasmehnila sem se.
»Vztrajamo, da ostaneš še vsaj nekaj dni,« je dodala še Tinka.
Dopusta sem imela dovolj, zato sem prikimala. Zakaj pa ne. Počitek mi bo dobro del.
»Ostala boš najmanj teden dni,« je dodal Franci.
»Toliko,« sem vzkliknila.
»Najmanj,« je pribil.
Prav. Teden dni na kmetiji, kjer imajo najboljše mleko.
Tistega dne sem družbo delala Tinki. Ostali so imeli svoje delo. Po kosilu, ki ga je skuhala Nina, me je Toni vprašal, če greva na sprehod. Rade volje sem šla.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Irena Dolinšek - IR1

Irena Dolinšek - IR1
upokojena organizatorka dogodkov


"Ljudje se moramo čim prej otresti strahu pred staranjem in delom življenja v penziji! Pomembno je, da sprejemamo vse stopnje razvoja v svojem življenju in izkoristimo njihove prednosti, saj je teh v vsakem obdobju življenja veliko, če jih le vidiš."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.