»Tu v gozdu se je vedno kaj dogajalo. S Francijem sva kar naprej delala hiške iz vej, lovila sva ribe, se kopala v potoku, plezala po drevju,« mi je opisoval. Z zanimanjem sem poslušala.
»Da, lepo je tu. Rada sem prihajala k vam. Vsako jutro sem stekla na vašo kmetijo takoj, ko sem odprla oči. Tvoja mati je res zlata ženska. Vsako jutro me je nahranila, ker me moja ni. Nikoli,« sem govorila.
Tvoja mati, Reza, je bila čudaška. Vedno je bila sama, z nikomer ni govorila. Nihče ni prihajal k njej. Nikoli te ni omenila…« je govoril.
»Nočem govoriti o njej. Povej mi raje kaj lepega, kaj zanimivega,« sem ga prekinila.
Prikimal je. Razumel je.
Toni mi je bil všeč. Zelo. Ure in ure sva hodila po gozdu in ni nama zmanjkalo besed. Zelo prijetno je bilo v njegovi družbi.
Zvečer smo kartali. Do enajste ure smo vztrajali v kuhinji za mizo in se smejali. Potem smo odšli k počitku.
Povzpela sem se do sobe in vstopila. Odprla sem okno in se naslonila na polico.
»Hej, še ne spiš,« sem zaslišala.
Ozrla sem se levo. Toni je sedel na malem balkonu in kadil.
»Nisem vedela, da domuješ tako blizu mene,« sem mu rekla.
»Če še nisi zaspana, se mi lahko pridružiš. Imam zelo dobro rdeče vino in še en dodaten kozarec,« je dejal.
»Temu se res ne morem upreti,« sem se nasmehnila in tiho švignila v njegovo sobo. Vstopila sem na balkon in sedla. Nalil mi je vino, mi ponudil cigareto. Čeprav nisem kadila, sem jo sprejela. Včasih sem prižgala kako. Tako, dve na leto.
Molče sva srkala vino. Ko sem popila do konca, sem se poslovila in odšla v svojo sobo. Zaspala sem z nasmeškom na ustnicah.
Prebudila sem se v nov sončen dan. Skočila sem pokonci, se oblekla in odšla navzdol. V kuhinji je sedela Tinka in klekljala.
»No, zaspanka,« mi je rekla.
»Sem res zadnja,« mi je bilo nekoliko nerodno.
»Pri nas vstajamo zelo zgodaj. Dela je čez glavo. Ampak, to zate ne velja. Na dopustu si,« me je takoj potolažila.
»Res sem vam hvaležna, da ste me tako toplo sprejeli,« sem ji povedala. Na štedilniku je bila še topla kava. Nalila sem si jo.
»Toni je zelo dobre volje. Takoj sem opazila, da si mu zelo všeč,« je pričela Tinka.
»Tudi on je meni,« sem povedala in rahlo zardela.
Tinka se je muzala in nagajivo gledala.
»Oh, ne. Menda ne mislite…« sem ogorčeno rekla.
»Tako lepa sta skupaj, nič ne bi imela proti,« je povedala hudomušno.
Nič več nisem rekla. Že tako sem povedala preveč. Če je ona meni, da sem Toniju všeč, bo tudi njemu, da sem rekla, da je on meni.
Popila sem kavo, nato pa odšla ven. Franci je bil v hlevu, Nina je bila na njivi. Tonija sem našla za hlevom. Popravljal je traktor. Razveselil se me je.
»Ravno pri koncu sem. Njivo bo treba preorati. Se mi pridružiš,« je vprašal.
Prikimala sem. Ko sem bila otrok, me je njegov oče včasih s traktorjem peljal domov. Kadar je imel pot v tisto smer. Rada sem se vozila na traktorju.
Peljala sva se do njive in Toni je pričel z oranjem. Traktor je bil tako glasen, da sva morala kričati, da sva se slišala. A vseeno je bilo zabavno.
Ko je preoral dober del njive, je ustavil traktor in se obrnil k meni. Pogledal me je naravnost v oči.
»Slišal sem, ko sta z mamo govorili,« je pričel in me nepremično gledal.
»Kdaj,« sem vprašala, čeprav se mi je pričelo rahlo svitati.
»Danes zjutraj. Slišal sem, da si ji rekla, da sem ti všeč,« je povedal brez zadrege.
Globoko sem zadihala. To je to. Rahlo sem prikimala. Toni ni izgubljal časa, nagnil se je k meni in me poljubil. Zaprla sem oči, bila sem srečna. Tonija sem imela res rada.
Najino poljubljanje je prekinilo vriskanje.
»Hej vidva zaljubljenca, malica,« je klical Franci,
z nasmehom na obrazu sem se zazrla v smer od koder je prihajal. Prihajal je proti nama, zraven njega je stopala Nina s košaro v roki. Oba sta bila nasmejana. Franci je zavriskal.
Nasmehnila sem se in pogledala Tonija. Objela sem ga, nato sva stopila na tla.
Nina je pogrnila odejo, sedli smo, vzeli kruh in pili mleko. Najboljše mleko na najboljši kmetiji. Lepo je bilo. Najmanj kar sem pričakovala je bilo to, da bom prav tam našla svojo srečo. Da me prav tam čaka ljubezen. Sedaj res nisem mogla zapustiti male vasice, ki je bila polna tudi dobrih ljudi.