»Opozoril sem te,« je bolj v šali dvignil prst moj mož in spet zadremal.
Stala sem na mestu in opazovala naravo pred mano. Kam naj grem? Bilo je vroče, zapihal je rahel vetrič in res sem bila polna energije. Sprehod mi bo najbrž dobro del. Odpravila sem se proti gozdičku in navzgor. Ob majhni poti sem opazila gozdne jagode. Nisem se spomnila kdaj sem jih nazadnje jedla. V mestu jih ni bilo. Bile so okusne, čudovite. Hodila sem naprej in trgala jagode. Povsod okrog mene so se oglašale ptice, pihal je vetrič, bilo je res enkratno. Prepevala sem si in trgala jagode. Šele po slabi uri hoje sem se odločila, da se obrnem in odidem nazaj. Počasi sem stopala po isti poti, kot sem šla navzgor. Jezila sem se nase, ker nisem vzela lončka, da bi vanj nabrala jagode, bilo jih je namreč polno in pred mojimi moškimi se bi lahko sladkala in jim cedila sline. Sami so krivi, zakaj pa niso šli zraven!
Kmalu se mi je zazdelo, da hodim že kar nekaj časa, jase pa še vedno ni bilo na vidiku. Najbrž le zato, ker je bila pot zame neznana in se mi je zato tako vlekla. Toda kmalu sem prišla do dela, kjer se je pot cepila na dve smeri. Začudeno sem obstala in gledala. Prej malega križišča nisem opazila. Kaj je sedaj to? Odločila sem se za levo in odšla po njej. Bila sem prepričana, da bom kmalu ugotovila, če ne bo prava in se bom vrnila nazaj in odšla po drugi. Toga drevo je bilo enako drevesu, skala je bila enaka skali in kot bi mignil, sem se izgubila. Kaj sedaj? Nisem bila tip človeka, ki bi ga takoj zagrabila panika. Odšla sem nazaj in poskušala še po drugi poti. Tudi tu ni bilo sreče. Jasa je izginila. Saj ni res! Saj vendar nisem šla daleč! Oh, slabša sem kot otrok, sem se jezila sama nase. Že sem videla, kako se bo Sergej smejal in mi očital, da ne znam živeti z naravo. Ne, ne bom klicala, sama se bom rešila in niti omenila ne bom, da sem zašla. Hodila sem in hodila. Zdaj gor, zdaj dol, zdaj levo, zdaj desno. A brez uspeha. Povsod tišina, nikjer jase, le oglašanje ptic, rahel veter in jaz. Sama sredi gora, sredi narave. V grlu sem začutila cmok. K vragu z naravo, pogrešam svoj mobilni telefon! Sergej je vztrajal, da jih pustimo doma, no sedaj pa imam. Le zakaj nismo vzeli s sabo vsaj dveh! Počasi sem pospešila korak in hitela, kmalu brezglavo sem ter tja. Nič, ponos sem morala potisniti na stran in na vse grlo sem zakričala moževo ime. Le odmev, nato tišina. Splašila sem čudno ptico v grmovju, ki je ogorčeno odletela stran.Začutila sem bitje svojega srca, v glavi se mi je zavrtelo in zagrabila me je panika. Ne, nikar! Lepo te prosim, misli! Sedla sem na skalo in se poskušala umiriti. Pogledala sem na ročno uro, ki je kljub opozorilom svojega moža, da je v naravi čas brez pomena, nisem snela. Bila je šest. Kmalu se bo znočilo. Kaj naj storim, da bom prišla do šotora pred temo? Kako nas se orientiram? Kam naj grem? Kako je že tisto? Kjer raste mah po drevju, tam je kaj? In kje je kak potok? Saj res, zraven jase je tekel mali potok? Kje je njegov začetek? Oh, prazne besede, ko je človek zares izgubljen mu ne pomaga ne potok, ne mah in ne zvezde!
Že vem! Odšla bom naprej. Prišla bom na vrh in pogledal dol. Najbrž se bo videlo na jaso in najbrž bom opazila šotore. Tako, pametno, punca. Pot pod noge!
Skoraj tekla sem po poti, ki se je vila navzgor. Bila sem zadihana in utrujena, toda hitela sem dalje. Čimprej sem hotela biti na vrhu. Zdel se je tako blizu, pa vendar je bilo potrebno narediti ogromno korakov, da sem prišla do konca. Do točke, kjer naj bi bil pogled v dolino mogoč. Stopila sem na vrh in se zasukala. Pogledala sem v dolino. Nič kaj prida se ni videlo. Gozd, drevesa, skalovje. Nikjer jase, nikjer šotorov. V daljavi jezero. Je bilo res jezero? Mar ni Sergej govoril, da bomo odšli naslednjega dne do jezera? Da, toda brez mene najbrž ne bodo šli. Omahnila sem na skalo in si pokrila obraz z dlanmi. Nisem vedela, kaj naj. Naj spet stečem nazaj in poskušam priti do šotora? Še enkrat sem vstala in pozorno pregledala pokrajino pod sabo. Torej gozd, skalovje, drevesa, skalovje. Ne, ni jase. Pogledala sem na uro in skoraj onemela, bilo je nekaj do devete zvečer. Naj ostanem tam gor?! Žal mi drugega ni preostalo, kot da izkoristim še teh nekaj svetlih trenutkov, ki so bili pred mano, da si poiščem ustrezno zavetišče in prebedim noč med skalami. Počasi sem iskala primeren kraj. Je tisto zvita vrv? Le kaj… Ojej, kača! Mamica! Tekla sem kot so me nesle noge, po drugi strani gore navzdol. Ustavila sem se, ko sem bila popolnoma upehana. Tresla sem se po vsem telesu in najraje bi zajokala. Preklete gore! Raje sem rdeča kot kuhan rak in imam mehurje tam nekje ob morju! Še kak medved naj pride mimo, potem bo pa višek vsega. Takoj hočem domov!
Le nekaj metrov pred sabo sem zagledala majhno votlino. No bolj teraso, ki je bila lepo pokrita s skalo. Primeren kraj za zavetišče. Toda, kaj če se ponoči priplazi kaka kača, ali pa divja svinja ali medved ali ris?! Naj zakurim ogenj? Seveda! Ogenj!