Preiskala sem žepe, oh, hvala bogu, vžigalnik sem imela pri sebi. Tolikokrat sem že rekla, da bom nehala kaditi, tisti hip pa sem bila navdušena nad tem, da še nisem. In poleg vžigalnika sem imela s sabo tudi polno škatlico cigaret. Čeprav minister zatrjuje, da škodujejo zdravju, so me tisti hip rešile,ha!
Nabrala sem dračje, naredila kurišče in prižgala ogenj. V bližini sem opazila pravi pravcati nasad jagod. Bila sem lačna, še bolj žejna, zato sem se spravila nadnje. V tišini sem lahko v miru premišljevala in si dopovedovala, da je pred mano le ena noč, potem bom imela ves dan časa, da jih najdem. Bila sem prepričana, da bomo že naslednjega dne skupaj. In Sergeju bom povedala, da hočem takoj nazaj!
Počasi se je pričelo mračiti in postajalo me je vse bolj strah. Panično sem iskala dračja in večje kose lesa. Hotela sem nabrati dovolj lesa, da bi imela ogenj vso noč. Šele, ko je bila res trdna tema, sem se pomaknila v svoje zavetišče in se zvila v klobčič. Na pol v sedečem položaju, sem opazovala ogenj, imela napeta ušesa in proučevala vsak zvok ter pridno nalagala na ogenj.
Prižgala sem si cigareto, pogledala sem na uro. Enajst zvečer. Bila sem prepričana, da so Sergej in sinova že povsem prestrašeni, ker me ni bilo nazaj. V grlu sem začutila cmok, po licu mi je spolzela solza. Na ves glas sem zajokala in bila jezna sama nase, ker nisem bila bolj previdna. Moj ljubi možek je imel prav. Nisem znala živeti z naravo, izgubila sem se kot triletni otrok. Oh, prav vseeno mi je bilo, če bi se norčeval iz mene, le da bi bil ob meni! Tisti trenutek sem se zdrznila. Čisto blizu mene je namreč pričelo nekaj šumeti, se premikati. Pozabila sem na jok, na pomilovanje same sebe, v hipu sem bila z ušesi na pecljih. Nič. Tišina. Potem spet šelestenje, kot bi se nekdo plazil. Oh, moj bog, kača. Da, najbrž je to. Strupena kača. Splazila se bo do mene, me pičila in nihče me ne bo našel. Umrla bom v strašnih bolečinah. Tresla sem se po vsem telesu. Potem sem prijela kos lesa in z njim udarila ob tla, da bi prepodila zver. Zaslišala sem rahel tek stran od mene. Oddahnila sem si. Pošast je ušla. Čeprav je bilo sredi noči, nisem bila utrujena. Povsem budno sem poslušala na dogajanje okrog sebe. Nalagala sem na ogenj in računala, koliko lesa še imam. Bila sme prepričana, da bo za majhen plamen lesa dovolj. Bo, samo racionalno moram dajati na ogenj…
Na hitro sem odprla oči in skoraj skočila pokonci. Kaj je res jutro? Sem preživela? Pa ne, da sem spala?!
Da, ura je bila sedem zjutraj, sonce me je že pozdravljalo iz neba, ogenj je pogasnil, le še kadilo se je iz majhnega kurišča. Zaspala sem in pred mano je bil nov dan. Oh, hvala bogu, noč je bila mimo. Srečna, da sem bila živa, sem se pretegnila in optimistično sem pogledala okrog sebe. No, končno je prišel dan, ko bom spet videla svoje drage. Ampak, kam naj grem? Torej, najprej moram priti nazaj na vrh, ki je bil blizu. In takoj sem se odpravila tja. Petnajst minut in bila sem spet na vrhu. Pogledala sem v dolino pod sabo. Nikjer ni bilo ne duha ne sluha, da je moja družina blizu. Kaj naj sedaj? Grem dol? Naj ostanem na mestu? Bila sem prepričana, da me iščejo. Vedeli so, da sem šla navzgor, torej bodo odšli navzgor. Najbolje, da počakam na mestu. Če bomo vsi begali sem ter tja, se ne bomo nikoli našli. Sonce je močno pripekalo, imela sem povsem izsušena usta. Poiskala sem si senco in sedla. Z očmi sem iskala jagode. Ničesar ni bilo v moji bližini. Prižgala sem si cigareto in razmišljala. Najprej, ko se bomo dobili, bom popila vso čutaro vode, potem jim bom povedala, kako grozna noč je bila za mano. Ne, ne, povedala jim bom, da sem ostala prisebna in da sem povsem hrabro sprejela dejstvo, da bom prenočila sama med vsemi zvermi. Da, če bom rekla, da me je bilo strah, se bodo smejali.
Na eni in isti točki sem ostala skoraj do dvanajstih. Potem pa sem v daljavi zaslišala svoje ime. Je res? Res je! Skočila sem pokonci in se povzpela na najvišjo skalo. V daljavi sem opazila tri postave. Moji najljubši, moji najdražji! Moja lepa družina, brez katere mi je bilo tako dolgčas. V očeh sem začutila solze in na ves glas sem pričela kričati in jim mahati. Uzrli so me in pohiteli proti meni. Tudi sama sem stekla kolikor so me nesle noge po bregu navzdol. Tekla sem in tekla in bila najsrečnejši človek pod soncem. In padla sem jim v objem. Objemala sem Sergeja, Jurija in Vojka in hlipala, kako je bilo hudo, kako me je bilo strah in da nikoli ne bom več odšla sama, da priznam, da ne znam živeti z naravo in da me je groza, če jih ne bi nikoli več videla. Pozabila sem, da sem si obljubila, da jim bom povedala, kako hrabra sem bila. Ampak, saj to sploh ni važno. Spet smo bili skupaj in objemov in poljubov ni bilo konca. Šele čez čas, ko smo se umirili in povedali vsak svoja doživetja, smo sklenili, da je dovolj gora in narave.
»Gremo na morje?« je vprašal Sergej.
Vsi trije smo prikimali.
»Kaj potem sploh še čakamo?« je vzkliknil.
Odpravili smo se do šotorov in v rekordnem času pospravili vse. Hiteli smo nazaj do avta, Jurij niti pomislil ni, da bi protestiral ob hitri hoji. Vsi smo bili srečni, da je za nami neprijetna noč in da končno odhajamo na dopust.
Res sem si želela morja in dobila sem ga. Deset dni na otoku Hvar. Oh, bila je čudovito. Ležala sem v senci in počela prav nič.
Pa gore? No, naslednje leto gremo spet na morje. Nekaj časa se ga bomo kar še držali. V gore pa bomo še šli, toda nekoliko kasneje, čez nekaj let, prej ne.