Nekoč je prišla žena župana. Njen avto je bil potreben pranja in pregleda.
»Veš, Oliver, prav postaven možak si postal,« mu je rekla. Urejena županova žena.
»Hvala, gospa, vi pa se niste postarali niti za en dan,« ji je vrnil pohvalo.
»Oh, Oliver, še vedno si isti,« se je smejala.
Preden je odšla, pa je stopila tik ob njega in mu zašepetala na uho: »Ves čas smo vedeli, da si nedolžen. Tako pošten fant, kot si bil ti, ne bi mogel storiti česa tako podlega! Tista kača!«
Oliver je bil srečen, počasi se je prenehal bati, počasi se mu je vračalo zaupanje do ljudi.
»Zakaj ne dokažeš svoje krivde?« ga je nekoč vprašal gostilničar, ki je bil očetov bratranec.
»Ne verjamem v zakon,« je odvrnil Oliver.
»Težko je, sinko, težko, res,« je kimal gostilničar.
Ljudje so ga sprejeli, Oliver je po desetih letih ponovno zaživel. Pred sabo pa je imel še ne cilj. Še vedno ni odšel do nje. Do svoje prve ljubezni. Vedel je, da Cindy še vedno živi v mestu. Vedel je tudi, da se je poročila in da ima otroka. Novica ga je nekoliko potrla, toda odločila se je prav. Najprej je redno prihajala k njemu, a ko je videl, kako je trpela, ji je nekoč prepovedal, da bi še prihajala.
»Cindy, pozabi me,« ji je dejal nekoč, ko je spet prišla na obisk v zapor.
»Oliver, ne morem. Ljubim te,« je zahlipala.
»Dolgo bom tu. Ne smeš vreči svojega življenja stran in čakati,« je dejal odločno.
»Čakala te bom dvajset let, če bo treba,« mu je zatrdila skozi solze.
»Cindy, ne ljubim te,« je dejal največjo laž. Ob besedah, ki jih je izrekel, ga je zabolelo, a bolje je bilo tako. Ni prenesel njenega žalostnega obraza, ni prenesel misli, da trpi in ga čaka. Želel ji je srečno življenje.
Potem ni več prihajala. Slišal je, da je bila sama kar nekaj let. Žalovala je za njim, a spoštovala je njegovo željo, naj ne pride več. Kasneje se je poročila in zaživela.
Bilo je na nedeljo, ko se je odločil, da odide k njej na obisk. Ni se najavil, vedel je, kje je doma in takoj po kosilu se je odpravil. Upal je, da bo doma.
Stopil je pred nizko in urejeno hišo. Na ograjenem dvorišču se je igral mali otrok, za leseno mizo je sedel moški in bral knjigo. Oliver je stopil na vrt. Moški je dvignil glavo in vstal.
»Oprostite, iščem Cindy,« je pričel Oliver.
»Da, doma je, takoj jo pokličem,« je bil možak prijazen. Oliverju je bil všeč, Cindy je bila najbrž srečna.
Prikazala se je na vratih in prebledela: »Oliver!«
»Cindy, pozdravljena,« je dejal in se rahlo nasmehnil.
»Vstopi, no! Presenetil si me,« je pričela. Bilo ji je nelagodno.
Oliver je vstopil v kuhinjo, Cindy mu je predstavila svojega moža, nato se je vrnil k otroku, ni ju želel motiti.
Oliver je sedel za mizo in jo gledal.
»Kaj naj rečem? Slišala sem, da si se vrnil, da je delavnica spet odprta,« je pričela.
»Vidim, da živiš lepo,« je dejal.
»Da, srečna sem,« je rekla in v njenem glasu je bil kanček grenkobe.
»Še vedno si lepa,« ji je dejal.
Sedal je k njemu za mizo: »Kako si?«
»Gre. Sedaj sploh, ko sem te videl. Boš kdaj prišla? No, vsi trije kdaj pridite,« je popravil.
Prikimala je.
»Prav si se odločila. Deset let je dolga doba,« je pričel.
»Čakal bi te,« mu je rekla tiho.
»Spremenil sem se, ne bi ti bil več všeč,« je dejal in jo pobožal po roki. Nato je vstal in odšel. Cindy si je obrisala solzo, nato pa je poškilila ven na vrt, kjer sta se njen sin in njen mož igrala. To ji je spet privabilo nasmešek nazaj na njen obraz.
Oliver se je odpravil do reke. Potreboval je samoto. Cindy je bila še vedno tako lepa in tako dobra. Še vedno jo je imel rad, najbrž ne bi mogel ljubiti druge. Toda deset let nazaj je bilo vse tako preprosto. Vse do tistega dne, ko mu je hči bogatega in vplivnega obrtnika spremenila življenje.
Oliver je dopolnil polnoletnost. Bil je srečen, poln življenja in načrtov za naprej. Čeprav je že mlad izgubil mater, mu je oče znal kazati ljubezen in nikoli ni bil prikrajšan. Cindy je spoznal na zabavi. Takoj mu je bila všeč in kmalu sta postala par. Ure in ure sta sedela pred hišo njenih staršev in se pogovarjala.