Šele po dveh mesecih sta se prvič poljubila. In takrat ji je prvič priznal, da jo ljubi. Tudi ona je ljubila njega. vse je bilo lepo, preprek ni bilo.
Kasneje sta postajala vse bolj zaljubljena, vse več časa sta prebila skupaj. Cindy se je nameravala po končani šoli zaposliti kot tajnica, Oliver je vedno sanjal, da bo prevzel očetovo obrt in jo še razširil. Bil je prepričan, da bo imel dovolj denarja, da bo Cindy omogočil vse, kar si bo zaželela. Bil je prepričan, da bo nekoč postala njegova žena.
A njuna ljubezen ni bila pogodu vsem prebivalcem malega mesta. Mery je bila leto dni starejša od Oliverja. Že od nekdaj jo je privlačil. Imela je vsakega, ki si ga je zaželela. Nikoli ji nihče ni rekel, da ga ne zanima. Vedno je lahko izbirala. In bila je prepričana, da bo tudi Oliver podlegel njenim čarom. A ni, spretno se jo je otepal in ji vedno zagotavljal, da ljubi Cindy in da nikoli ne bi mogel ljubiti druge. Mary je bila poražena. Če bi se izvedelo, da je tako lepo damico zavrnil navaden kmet, ne bi bilo dobro zanjo. Zato je skovala podel načrt. Bila je jezna nanj, njej, njegovi deklici ni privoščila sreče. Če ga ona ne more imeti in se potem pred njo hvaliti, da je delila posteljo z njenim fantom in potem gledati njen trpeči obraz, ga ne bo imela nobena!
Bil je petkov večer. Vedela je, da je Oliver doma. Poklicala ga je po telefonu.
»Prosim, pomagaj mi! Avto se mi je pokvaril. Sama sem in strah me je,« je tožila v slušalko.
»Pridem,« je dejal Oliver in jo vprašal, kje se nahaja. Če je potrebovala njegovo pomoč, ji bo pač ustregel, ne more je kar pustiti sredi ničesar.
Z avtom se je odpeljal na kraj, kjer se je nahajala. Sedela je v avtu. Pristopil je.
»Noče vžgati in kot sem ti že po telefonu povedala, nisem mogla dobiti druge pomoči, pa sem se obrnila nate, ker vem, da se spoznaš na avtomobile,« je začela razlagati.
Oliver jo pogledal motor, z njim ni bilo nič narobe. Nato je sedel za volan in obrnil ključ. Avto je takoj vžgal. Resno jo je pogledal. Mary se je smehljala.
»Si se zlagala?« je bil jezen.
»Ne, res ni hotel vžgati,« je rekla užaljeno. Stisnila se je bližje njemu.
»Mary, nehaj,« jo je zavrnil.
«Dobila te bom, Oliverček,« je rekla in se mu vrgla v objem. Pričela ga je strastno poljubljati in mu odpenjati srajco.
»Rekel sem, ne,« je zaklical in jo odmaknil.
»Reva navadna reva si, da veš! Daj no, saj ne bo nihče izvedel, da si me,« je govorila in ga držala za roko.
»Imam dekle in ljubim jo. Mary, žal mi je, nisi mi všeč.«
To je bilo dovolj. Spodila ga je ven iz avta, kričala je in cepetala z nogami. Ni ji uspelo, prvič v življenju se ji je nekdo postavil po robu.
Ko je Oliver že legel v posteljo in skoraj pozabil na pripetljaj, so se na vratih hiše njegovega očeta prikazali policisti.
»Aretiran si zaradi posilstva!«
Bil je popolnoma zmeden. Vse je bilo tako hitro. Bil je prestrašen in brez besed. Ni vedel, kaj naj reče. Dodelili so mu odvetnika, njegov oče je bil zaskrbljen in sključen. Ni vedel, kako naj mu pomaga.
Mary je tistega večera sama raztrgala svoje krilo, slekla spodnje hlače in jih vrgla nekaj metrov stran. Opraskala se je po glavi in si razmazala ličilo. Nato je odpeljala domov in zajokala ter povedala, kaj naj bi se ji zgodilo. Rekla je, da jo je zvabil tja, da ji je grozil, da jo bo zadavil in da se je grozno bala tega divjaka. Nihče izmed uradnih oseb ni podvomil njeni zgodbi. Bila je hči bogatega in vplivnega obrtnika in to je bilo dovolj. Obsodili so ga na deset let zapora in ko je bila kazen izrečena, se je zadovoljno smehljala in ga predrzno gledala.
Oliver se je predramil. Bil je večer. Sedel je ob reki. V desetih letih mu je uspelo pozabiti na krivico, ki se mu je zgodila. Vedel je, da ne bo mogel sam prepričati sodnikov o svoji nedolžnosti. Pa saj je bilo vseeno. Deset let mu ni mogel povrniti nihče. Bile so zapravljene. Pred njim pa je bilo še toliko. In vedel je, da mu bo uspelo. Najprej je želel razširiti svoj posel, potem je bil že skrajni čas, da bi si poiskal dekel. Podobno njej. Mogoče je bila nekje na svetu še kakšna deklica, ki je bila podobna njegovi Cindy.