»Mojca, niti čez mejo nista šla. Pridi,« je mrko dejal Mirko in mi povedal naslov hotela, ki je bil oddaljen dobro uro vožnje stran.
Sedla sem v avto in se odpeljala do hotela. Mirko me je čakal na velikem parkirišču. Bil je potrt.
»Tu sta. Oba,« mi je povedal, ko sem prišla do njega.
Žalostno sem ga pogledala: »Kaj bova?«
»Presenetila ju bova. No, vsaj jaz. Odloči se,« je rekel.
Prikimala sem in ga prijela za roko. Še dobro, da sem imela njega. Sama ne bi zmogla.
Odšla sva do recepcije.
»Elvira Kovač in Emil Jesen,« je vprašal Mirko. Sama nisem mogla niti spregovoriti. Počutila sem se kakor v najhujših sanjah. Saj ne more biti res! Moj mož, moj Emil, Elvira, moja najboljša prijateljica in bratova zaročenka. Oh, naj bo pomota!
»Mogoče Emil in Elvira Jesen? Mož in žena sta, redni stranki,« je povedal receptor.
Zameglilo se mi je pred očmi. Mož in žena.
»Prava sta. Lahko poveste številko sobe,« je prosil Mirko.
Receptor naju je nezaupljivo gledal.
»Stari znanci smo. Dolgo se že nismo videli. Presenetiti ju hočeva. Vidite, niti tega nisva vedela, da sta poročena,« je pričel Mirko lagati.
»Prav. Soba dvaindvajset,« nama je povedal možak.
Mirko me je potegnil za sabo. Sledila sem mu po stopnicah navzgor. Mrzlično je iskal prava vrata. Našla sva jih. Mirko me je pogledal, globoko zadihal, nato pa potrkal na vrata.
Zaslišala sva korake, nato so se vrata odprla. Emil je v hipu prebledel in ni prišel do besede.
Mirko ga je močno odrinil vstran in vstopil. Znašla sva se v sobi, odhitela sva do spalnice. Tam je ležala Elvira. Popolnoma gola in nemalo začudena.
»Mojca, vse ti bom pojasnil,« je začel Emil.
Odkimavala sem z glavo in sedla na stol pri steni sobe. Zazrla sem se v Elviro, v prijateljico. Ta je brez besed sedela na postelji in se zakrivala z odejo.
»Ni tako, kot zgleda,« je pričel Emil.
»Kako pa je potem? Sta se povsem po naključju znašla tu?! Sta povsem po naključju varala že kar nekaj časa,« je Mirko vzkipel.
»Kako sta mogla,« sem tedaj izjavila skozi solze.
Emil je počepnil k meni, me prijel za roko.
»Žal mi je. Res mi je žal,« je pričel zmedeno.
Elvira je počasi vstala in odšla v kopalnico. Čez nekaj trenutkov se je vrnila oblečena. Bila je še najmanj prizadeta.
»Hočem pojasnilo,« je zahteval Mirko. Občudovala sem ga, da ni znorel, da je lahko ohranil mirno kri. Sama bi jima najraje spraskala oči, pa se od šoka nisem mogla niti premakniti. Sedela sem otopela in čakala, kaj bo.
»Emil in jaz se ljubiva. Že dolgo,« je začela tedaj Elvira.
»Ne govori,« jo je prekinil Emil.
»Ne, kar naj pove,« je vztrajal Mirko.
»Noseča sem. Emil je oče mojega otroka,« je rekla.
Objela me je tema, glasovi so odmevali nekje v ozadju. Nekdo me je vzdignil v naročje, začutila sem mrzlo krpo na glavi. Pa vseeno nisem mogla odpreti oči…
Prebudila sem se v zdravstvenem domu. Zdravnik me je prijazno gledal.
»Nič hudega ni z vami. Brat mi je povedal, da ste doživeli velik šok. Vse bo v redu,« mi je kimal.
Prav ničesar nisem vedela. K meni je stopil Mirko. Objel me je.
»Vse bo še dobro. Odpeljal te bom domov,« mi je rekel.
Vso noč je ostal pri meni. Nisem veliko govorila, žalost me je tiščala. Nisem mogla jokati, bolečina je bila prehuda.
»Emil in Elvira sta ostala tam,« je začel Mirko.
»Dovolj,« sem slabotno rekla in zaprla oči.
»Skuhal sem ti čaj,« je spremenil temo. Odšel je v kuhinjo in mi prinesel skodelico s čajem.
»Kje je Špela,« sem vprašala.
»Pri prijateljici,« je povedal.
Mirko je ostal nekaj dni. V tem času ni bilo ne duha ne sluha o Emilu in Elviri. Prav je bilo tako. Nisem mu še hotela pogledati v oči. Sovražila sem ga. Nisem vedela, kako naprej. Še vedno sem upala, da je vse skupaj le trapasta mora, da se bom zbudila in vse okrog mene bo tako, kot mora biti. Spet bom srečna in mož me bo ljubil. Le mene.
A resnica je bila drugačna. Boleča.
Stara sem bila štirideset let, imela sem hčerko edinko in svojo firmo. Moža pa ne več. Odločil se je zanjo. Bila je noseča. Z njim. Odšla sta stran. Ločila sva se. Špela je ostala pri meni. Rekla je, da ji gre vse skupaj na bruhanje, da je njen oče nor. Nisem ji ugovarjala, dovolj je bila stara, da si ustvari svoje mnenje.
Mirko je večkrat prihajal. Firma je ostala meni, Emil je pobral šila in kopita in si pričel ustvarjati novo življenje. Mirko je pustil službo in se zaposlil pri meni. Postala sva enakovredna partnerja. Njemu sem zaupala. Bil je edini moški, ki sem mu zaupala. Sama sem se vrgla v delo, firmo uspešno vodila dalje.
Špela je danes gimnazijka, pridna je. Dobro ji gre, uspešno izdeluje.
Mirko ima dekle. Nič posebnega ni, toda zelo prijazna je in rada ga ima. Noseča je. Poročila se bosta v maju.
In jaz? Jaz sem sama.