Navidezna sreča

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Oba sta bila mnenja, da bosta imela vsaj tri otroke. Proti koncu nosečnosti pa se je naveličala. Postala je okrogla in čeprav ji je Tomaž ves čas zatrjeval, da je še vedno lepa, je postajala vase zaprta. Bila je mnenja, da se je njeno življenje postavilo na glavo, da jo bodo sedaj spremljale le še težave in skrbi. Tomaž ji je stal ob strani, jo hrabril in ji vlival energijo. Toda Janja je postala zagrenjena. Po porodu je bilo še slabše. Nekoliko se je zredila, njeno telo se je spremenilo. In nekoč je izjavila, da je pač tako, da so vse poročene ženske manj privlačne in da se je s tem sprijaznila. Da jo odvečni kilogrami ne motijo. Pričela je jesti, oprijete hlače je zamenjala za stare trenirke, na njenem obrazu ni bilo več ličila. Večkrat je prišel domov in na štedilniku ni bilo kosila. Janja se je izgovorila, da se ji ni ljubilo kuhati in da naj on. Darko ji je bil odveč. Vzgojo je moral popolnoma prevzeti Tomaž, ona se je izgovarjala, da ne zna. Stanovanje je bilo zanemarjeno, oblačila niso bila zlikana. Za vse ji je zmanjkalo časa. Edina stvar, ki jo je še zanimala, so bile čenče. Poznala je vse in vsakogar. Edino v tej stvari je bila res dobra.
V postelji se je izmikala, ljubljenje ji je postalo odveč. Vedno je bila preveč utrujena, bolela jo je glava. Tomaž ji je včasih poskušal dopovedati, naj se spremeni, toda ni ga poslušala. Le zamahnila je z roko in mu razložila, da ni več tako mlada, kot je bila nekoč in da je povsem normalna poročena ženska.
Leon je poslušal zgodbo in zamišljeno kimal.
»No? Enostavno ne vidim več smisla,« je zaključil Tomaž.
»Res si pred težko odločitvijo,« je potrdil Leon.
»Ne vem, kaj naj storim. Janja je zame tujka. Ne prenesem je več. Z njo sem še samo zaradi sina. Toda ne bom več dolgo zdržal. Ne morem imeti takega zakona. Star sem komaj enaintrideset let, zaslužim si srečo. Zaslužim si žensko, ki jo bom ljubil in katera bo ljubila mene. Hočem žensko, ki drugače gleda na zakon,« je povedal.
»Pogovori se z njo. Mogoče je še vedno upanje. Mogoče še nekje tli iskra. Mogoče še ni prepozno,« mu je svetoval Leon.
»Ne vem,« je odkimal Tomaž. Popil je kavo do konca, plačal svojo in prijateljevo in odšla sta nazaj do firme.
»Nikar se ne prenagli,« mu je še svetoval Leon, potem pa je izginil v svojo pisarno.
Tomaž je dvignil telefon na svoji pisalni mizi. Kmalu je zaslišal na drugi strani prijeten glas.
»Gospodična Treven? Imate danes čas? Še vedno bi vas rad povabil na kavo,« je pričel. Njegov glas je bil odločen in prijazen.
Tistega dne se takoj po končani službi ni odpravil domov. A ni poklical in obvestil Janje. Vedel je, da ji je tako vseeno, kdaj bo prišel.
Tudi tistega popoldneva sta s sosedo Katko sedeli na balkonu in pili kavo. Najprej sta seveda predelali vse čenče.
»Si ti vedela, da Marinka vara Ivana?« je rekla Katka ogorčeno.
»Ne?! Kaj takega! Kako le lahko stori kaj takega! Sram naj jo bo. S kom pa?« je zanimalo Janjo. Celo nagnila se je bolj k sosedi.
»S kom, s kom! Z njegovim bratrancem!«
Janja si je usta pokrila z roko in na široko odprla oči. Odkimala je z glavo, njen obraz je bil sila ogorčen.
»Kar ne moreš verjeti, kajne? Pa tako popoln zakon, kot ga ima ona. Tako dobrega moža. No, saj ponavadi je tako,« je povedala Katka svoje mnenje.
»Res so nori! Jaz pa lahko potrkam. Moj zakon je za enkrat še vedno tak, kot je bil. S Tomažem se čudovito razumeva. Res je zlat, vse naredi,« je kimala Janja.
»Tudi kuha?« je zanimalo Katko.
»Da, in pospravlja. Zadnjič se je celo lotil likanja perila. V vsem uživa. Res je dober,« je povedala Janja.
»Oh zlatega moža imaš,« je dodala Katka.
»Ja, saj vem,« je menila Janja.
»Moj Franci pa pride vedno utrujen iz službe. Skoraj nikoli mi ne pomaga,« je dodala Katka.
»Saj to. Sploh ne vem, od kje Tomaž črpa energijo. Jaz sem večina dneva doma, pa sem zvečer tako utrujena, da večkrat zaspim kar na kavču. On pa prvi vstaja, odpelje Darka v šolo, je ves dan v službi, pride domov, si pripravi večerjo in še kaj naredi,« ga je hvalila Janja.
»Mogoče mu tako ustreza. Kaj pa veš, lahko se pa na tak način sprošča,« je menila Katka.
»Ja, saj res. Mogoče,« je kimala Janja zamišljeno.
Teden, ki je sledil je bil enak kot vsi poprej. Tomaž je hodil zvečer domov, mogoče še kako uro kasneje kot po navadi. A Janje to ni motilo. Včasih ga je na štedilniku čakalo na hitro pripravljeno kosilo, včasih si ga je pripravil sam. Z Janjo skoraj da nista spregovorila, toda njej se to ni zdelo nič čudnega. Celo ustrezalo ji je, da Tomaž ne sili vanjo. Zvečer, ko sta legla v posteljo, kadar seveda ni zadremala na kavču, ji je zaželel lahko noč in se je obrnil stran.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.