Navidezna sreča (5/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Kdo je? Jo poznam? Zakaj, Tomaž?« je pričela.
»Ne, ne poznaš je. Lahko pa ti povem, da je lepa, da je urejena, da ima sanje, da je nasmejana in da me ima rada,« je povedal.
»Tudi jaz te imam rada,« je pričela.
»Janja, nisem srečen. Le poglej, kakšno je stanovanje, kakšna si postala ti. Nimaš energije ne za gospodinjstvo, ne za sina, ne zase. Tako ne morem več živeti,« ji je povedal.
»Spremenila se bom,« je pričela. »Nisem vedela.«
»Prepozno je.«
Odšel je ven, napotil se je do lokala, kjer je naročil malo pivo. Počasi je srkal tekočino in zamišljeno strmel predse. V njegovem življenju se je pričelo povsem novo poglavje.
Ko se je po dobri uri odpravil nazaj domov, je Janja spala na kavču. Odšel je v spalnico in si pripravil budilko za naslednje jutro.
Zjutraj je vstal prvi, peljal je sina v šolo in odšel v službo. Ko je zaključil z delom okrog četrte ure popoldan, se mu ni mudilo domov. Poklical je Moniko.
»Si za pijačo?« je vprašal.
»Tebi sem vedno na voljo,« mu je zašepetala.
Z nasmehom je odložil slušalko in jo odšel iskat.
V lokalu ji je vse povedal in bil je srečen.
»Kmalu bom prost, z Janjo se bova ločila, izplačal jo bom. Pričel bom prenavljati hiško, v kateri sva živela. Janji se je zdelo brez pomena, vedno je govorila, da bova naredila novo. Jaz pa menim, da je moja hiška še povsem dobra,« ji je govoril.
Monika je kimala in ga ves čas držala za roko.
»Potem te bom povabil na moj dom,« ji je dejal in jo pogledal.
»Prišla bom,« je prikimala.
Med vožnjo do doma je premišljeval o njej. Čeprav je bila Monika stara šestindvajset let, bila je pet let mlajša od Janje, je bila v vseh pogledih bolj dorasla od nje. Z Moniko se je lahko pogovarjal o vsem, bila je razgledana ženska.
Večerilo se je, ko je vstopil v hišo. Luč je še vedno gorela. Bil je prepričan, da Janja že spi na kavču. Že na hodniku je začutil vonj po čistilu. Najprej je tiho stopil v sobo sina. Spal je. Narahlo ga je pobožal po laseh in tiho zapustil njegovo sobo. Stopil je v kuhinjo. Bila je pospravljena, povsod se je svetilo. Na štedilniku je bila pripravljena njegova najlljubša jed. Presenečeno je stopil v dnevno sobo. Tudi tu je bilo vse urejeno. Kup ne zlikanega perila, ki je še dan prej ležal v kotu dnevne, je bil zlikan. Janja je sedela na kavču, na obrazu je imela nasmeh. Oblekla je črno krilo, imela je spremenjeno frizuro.
»Čakala sem te. Pridi, pripravila sem ti obrok. Saj si lačen, kajne?« je prijazno rekla.
Brez besed je sedel za kuhinjsko mizo. Pred njega je postavila lepo serviran zrezek z dušeno zelenjavo in riževo prilogo.
Sedla je nasproti njega.
»Ti ne boš?« je vprašal.
»Ne, hujšam,« je rekla in se kislo nasmehnila.
Zavzdihnil je in si pokril obraz z dlanmi.
»Borila se bom zate, za najin zakon, veš. Spremenila se bom, vse bom naredila,« je pričela.
»Janja, ne vem. Prepozno je,« je pričel.
»Nikoli ni prepozno. Še lahko rešiva vse. Še vedno je možno, da me boš spet vzljubil, da boš sanjal o meni,« je pričela. Glas se ji je tresel, s težavo je zadrževala solze.
»Ne vem…« je izjavil in gledal v krožnik. Ni mogel jesti.
»Boš videl, da bo šlo,« je rekla. Čeprav so ji po licu pričele polzeti solze, ni stekla stran. Vztrajala je z njim za mizo in stiskala pesti. Vedela je, da lovi vlak za rep, ki pa je bil veliko pred njo.
Čeprav je bil Tomaž prepričan, da Janje ne ljubi več, ga je ganilo. Celo zasmilila se mu je, začel se je spraševati, če je nemara kriv tudi sam za zakon, kakršen je bil. Če bi sam prej pričel s pogovorom, če bi vztrajal, mogoče ne bi šlo tako daleč.
»Jo imaš rad?« ga je čez čas vprašala Janja.
Skomignil je z rameni: »Ne vem. Vem pa, da nekaj čutim do nje!«
Prikimala je. »Vseeno se bom borila!«
Janja je tokrat mislila resno. Vidno se je spremenila, pričela se je zanimati za sinovo življenje, postala je urejena, stanovanje je bilo pospravljeno. Vrtala je v Tomaža in ga prosila, naj se pogovarjata. A ni bilo tako preprosto. Tomaž je ni več ljubil, pa naj je storila kar koli. Le smilila se mu je.
Po mesecu dni, ko je bil popolnoma prepričan, da ljubi Moniko, ji je to tudi povedal. Janja je sprejela presenetljivo mirno. Spakirala je in odšla v stanovanje, ki ji ga je kupil s prihranki.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.