Nečaka (2/7 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Pospravila je pisalno mizo, vzela torbico in se napotila proti vratom. Ugasnila je luč in zaprla vrata za sabo. S hitrimi koraki je stopala proti dvigalu, v nekaterih pisarnah je še vedno gorela luč, proti njej je po hodniku počasi stopala starejša snažilka. Vljudno jo je pozdravila, Hermina ji je resno prikimala in odhitela do dvigala. Odpeljala se je do garaže, sedla v svoj črn mercedes in se odpeljala proti veliki stavbi sredi mesta, kjer je bil njen dom.
Odklenila je vhodna vrata in vstopila v veliko in bogato opremljeno stanovanje. Odložila je avtomobilske ključe in torbico. Prižgala je televizijo, da je njen zvok pregnal tišino, nato se je odpravila v kopalnico.
Maks je prispel dobro uro kasneje. Skupaj sta gledala televizijo, ni se jima ljubilo ven na večerjo, niti jima ni bilo do pogovora.
Čeprav je bila naslednjega dne sobota, sta se oba nekaj čez osmo uro zjutraj odpravila v pisarno. Hermina se je tam počutila najbolje, zato je večina sobot preživela tam.
V nedeljo pa je bil tudi za njiju prost dan, ki sta ga preživela skupaj. Včasih sta se odpravila na izlet, obiskala sta muzej ali galerijo, odšla sta v opero ali na dobrodelni koncert, večerjala sta v uglednih restavracijah. Nikoli nista veliko govorila, nikoli si nista zares izkazovala čustev, nikoli se nista vprašala, kaj v resnici čutita. Važen je bil denar, njuna kariera, načrti za prihodnost. Pomembno je bilo le to, da sta iz istega družbenega razreda in bilo je logično, da spadata skupaj, da nadaljujeta snobizem.
V ponedeljek zjutraj je Maks odšel še preden se je prebudila. Vedno je odhajala tako zgodaj, pred službo je rad odšel še domov, se tam skrbno uredil in šele nato pričel z novim delovnim tednom.
Hermina je bila tistega dne utrujena. Ponoči je slabo spala, noč je bila soparna. Kar naprej se je prebujala in imela popolnoma izsušena usta. Za kar je krivila pikantno večerjo, ki sta si jo privoščila prejšnji večer. Hodila je pit vodo in zjutraj je bila utrujena kot že dolgo ne. Z enim očesom je poškilila na uro, dejstvo, da bi morala že vstati, je ni motilo. Napol v snu se je odločila, da tistega dne odide v službo uro kasneje in pridobljeni čas izkoristi za spanje. Toda ravno, ko je tonila v spanec, je zazvonil njen mobilni telefon. Najprej se ni hotela oglasiti, ko pa je ta neusmiljeno zvonil, se je počasi dvignila in pogledala izpisano številko. Neznana. Nejevoljno se je oglasila.
»Dober dan, rada bi govorila z gospo Hermino Brezek,« je zaslišala neznan ženski glas.
»Pri telefonu,« je ne zainteresirano povedala.
»Končno sem vas dobila,« je zaslišala olajšanje v ženskem glasu. »Ste vi sestra Angelike Brezek?«
»Da, sem. Je kaj narobe z njo?« je vprašala.
»Lahko bi tako rekli. A nerada se menim o tem po telefonu. Bi lahko prišli na naš urad?«
»Na vaš urad?« je bila začudena Hermina.
»Da, na center za socialno delo,« je pojasnila ženska.
»Kdaj? In zakaj jaz?« je spraševala Hermina.
»Ker ste njena edina sorodnica. Potrebuje vas. Bi lahko prišli danes?« je zanimalo žensko.
»Danes? Joj, ne vem. Pogledati bi morala na urnik, zelo zaposlena sem,« je zmedeno rekla Hermina.
»Zaposlena toliko, da ne morete pomagati vaši edini sestri?« je bila nekoliko predrzna.
»Počasi, počasi! Pokličete me sredi spanja, mi ovinkarite in zahtevate, da sem vam na razpolago, ko bo ustrezalo vam! Čez eno uro bom šla v službo, tajnica bo pregledala moj koledar za danes in, če bo mogoče, če bom imela čas, vas obvestim, kdaj bi lahko prišla k vam. Do tedaj pa lep pozdrav!« se je razjezila Hermina in prekinila vezo.
Ponedeljkov dan se ni pričel nič kaj veselo. Bila je neprespana, neznana ženska je zahtevala, da bi kar takoj pritekla k njej in reševala težave njene sestre. Hermina je bila jezna. S sestro nista imeli stikov, za njo je bila popolnoma neodgovorna. Poročila se je pri osemnajstih, menila, da je življenje zabava. Nikoli ni upoštevala nasvetov Hermine, že kot otrok je bila problematična, bila je tam, kjer so bile težave. In sedaj naj ji pomaga. Naj na vrat na nos steče nazaj v rodni kraj in jo rešuje! Bo, toda takrat, ko bo ustrezalo njej, Angelika bi lahko pričela počasi misliti s svoji glavo.
Čez slabo uro je Hermina še vedno nekoliko jezno peljala proti službi. Njej telefon ni več zvonil, očitno se je socialna delavka nekoliko prestrašila. Kar prav naj ji bo. A že med vožnjo se je nekje v njeni podzavesti pričel delati velik vprašaj. Le kaj je lahko narobe? Zakaj so jo klicali iz socialne službe?
Vstopila je v firmo in se s hitrimi koraki napotila do svoje tajnice.
»Moj današnji urnik,« je vprašala in čakala ob njeni mizi, da ji pove.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: To pa moramo shraniti

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Alenka Kesar: Ljubezen je mogoča tudi v kasnejših letih

Nekoč smo jo spremljali preko televizijskih zaslonov, d...

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.