Hermina se je zasmejala in odkimala.
Sedli so v dnevno sobo na velik usnjen kavč. Jakob se je zastrmel v velikanski akvarij s tropskimi ribami. Dante je z odprtimi usti opazoval stanovanje.
»Tvoja televizija je stokrat večja od naše,« je pripomnil in pokazal na najmodernejšo opremo, kar jih je bilo na tržišču.
»Jo prižgem?« je vprašala.
Oba sta prikimala in se nato zazrla v kristalno čisto sliko.
»Imaš kaj risank?« je zanimalo Danteja.
»Nimam, lahko pa jih kupim,« je rekla.
»Jih boš res?« sta bila oba navdušena.
»Bom, samo naslove mi morata povedati, ne poznam risank,« jima je rekla.
»Ne poznaš risank? Mamica pozna vse in tudi vse otroške pesmice zna na pamet. Ko greva spat nama poje pesmi ali pove pravljico. Nekoč je videla pravega škrata,« je hitel Dante.
»Lahko bi verjela,« se je zamislila Hermina.
Ura je bila osem zvečer, ko sta nečaka pričela zehati in si meti oči.
»Sta že utrujena?« je vprašala
»Doma morava biti v postelji ob sedmi uri zvečer,« je prikimal Dante.
»Potem sta prekoračila mejo. Saj res, še postelje je treba pripraviti.
Hermina je poiskala posteljnino in odprla je veliko sobo, ki je bila namenjena gostom. V njej je bila velika zakonska postelja, pri oknu pisalna miza, ob steni masivna omara, na drugi strani dva manjša fotelja in miza.
»To bo najina soba?« je vprašal Dante.
»Aha. Vama je všeč?« jo je zanimalo.
»Velika je, toda v njej ni igrač, ni rož in ni najinih risb,« je žalostno ugotovil Dante. Jakob je pričel jokati.Hermina se je v hipu zmedla. Prvič se je znašla v situaciji, ko ni vedela, kako naj ravna. Nekaj časa je molčala.
»Saj bo vajina mamica kmalu zdrava. Potrudimo se in pomagajmo drug drugemu!«
Postlali so veliko posteljo, še neodprt kovček je Hermina privlekla v veliko sobo in ga odprla, da bi poiskala pižami. V njem je našla ponošena oblačila, nekaj slikanic in plišastega levčka.
»Levči,« je zahlipal Jakob.
Hermina mu ga je izročila. Zlezel je na posteljo, se pokril z odejo in tiho jokal. Dante je bil močnejši, sedel je na postelji in molčal.
Našla je pižami in Dante se je preoblekel.
»Mamica obleče Jakoba,« ji je povedal, ko je nemočno stala z njegovo pižamo sredi sobe.
»Ga boš ti?« ga je vprašala Hermina.
»Bom. Kar zapri vrata, ga bom potolažil jaz,« je prikimal in zavzdihnil.
Res je pobegnila ven in še nekaj trenutkov glasno dihala pred vrati. Ni znala pomagati, zanjo sta bila tujca, bala se je čustev, ni hotela zajokati.
Zaslišala je otroški glasek, ki je prepeval o rački in žabici. Zabolelo jo je pri srcu. Dante je pel pesmico, da bi potolažil svojega brata. Stekla je v dnevno sobo in pograbila telefon.
»Silva, bi lahko jutri prišla ob sedmi uri zjutraj?« je vprašala, ko je zaslišala glas svoje čistilke.
»Da, gospa Hermina, bom poskusila. Je kaj nujnega?«
Hermina ji je na hitro razložila za kaj gre in Silva je obljubila, da bo pomagala.
»Hvala, tvoj trud bom nagradila,« ji je obljubila Hermina.
Silva je bila njena gospodinja. Prihajala je trikrat tedensko in urejala stanovanje, Hermina zanj ni imela časa. Bila je srednjih let, poročena, imela je dva otroka. Hermina je vedela, da bo vedela kaj več od nje. Otroci so ji bili povsem tuji.
Nekoliko mirneje je sedla na kavč in strmela v televizijo. Upala je, da bosta nečaka kmalu zaspala. Tudi sama je bila utrujena. A njene misli so preplavljala vprašanja. Kam ju bo dala, ko bo v službi? Še najbolje se ji je zdelo, da bi najela varuško, ki bi ju imela pri njej doma. Odločila se je, da takoj naslednjega dne ukrepa.
Noč je bila vse prej, kot mirna. Hermina je nehote zaspala na kavču in zbudila se je, ko jo je nekdo cukal za roko. Bil je Dante.
»Tišči me. Kje je stranišče?« je vprašal.
Hermina ga je odvedla do kopalnice in počakal, da je opravil ter ga pospremila nazaj v posteljo. Jakob je spal.
Tudi sama je odšla do svoje spalnice, ki je bila na drugem koncu stanovanja. Čez nekaj ur se je prebudila, zaslišala je glasen jok. Stekla je v dnevno in prižgala je luč.