Sredi velike sobe je stal Jakob in jokal, klical je mamico. Počepnila je k njemu in ga objela: »Ne joči! Mamici je dobro, kmalu bo pri tebi!«
Jakob je še vedno hlipal.
»Boš spal pri meni?« je naposled vprašala.
Prikimal je, za tistim pa je zaslišala Danteja: »lahko tudi jaz?«
»Seveda, pridita!«
Odvedla ju je do spalnice in legla sta k njej.
Kar je še ostalo od noči, je poslušala hlipanje Jakoba in nemirno spanje Danteja.
Končno je bila ura sedem zjutraj. Silva je bila točna. Nasmejana je vstopila in ju pobožala po laseh: »Kako lepa fanta sta!«
Hermina je z velikimi kolobarji pod očmi zastokala.
»No, saj bo šlo, ženske imamo prirojen čut za vzgojo,« jo je mirila.
»Pri meni so ga izpustili,« je zamrmrala nesrečno.
»Niso, ne boj se!«
Hermina je poklicala v službo in povedala, da je tistega dne ne bo. Čeprav je imela tisti dan na urniku pomemben sestanek, ji je bilo tisti hip figo mar zanj. Bila je neprespana in želela si je le počitka.
S pomočjo Silve je poiskala primerno agencijo z varuškami na domu. Obljubili so ji, da ji še tistega dne pošljejo proste kandidatke s priporočilom.
»Vzela bom najboljšo, denar ni ovira,« je pripomnila Hermina.
Silva je prevzela skrb za otroka, njej pa je naročila, naj si odpočije.
»Upam, da bo življenje kmalu spet normalno, saj zdravljenje živčnega zloma ne traja dolgo, kajne?« je na glas razmišljala Hermina.
»Življenje ne bo nikoli več takšno, kot je bilo. Navezali se boste na nečaka, boste videla,« je dodala Silva.
Hermina je zamahnila z roko in odtavala do spalnice.
Prebudila se je šele ob dvanajstih, zaslišala je smeh.
V dnevni sobi se je Silva igrala skrivalnice, na mizi je bilo nekaj risbic, ki so nastale tistega dne. Hermina je sedla na kavč in se zastrmela v risbico. Na njej sta bila dva dečka, velik avto in še ena oseba. Menila je, da najbrž ona.
»Si narisal nas?« je vprašala Danteja.
»Ne, mene, Jakoba in najino mamico,« ji je razložil.
»In avto?«
»Prav takšnega ji bom nekoč kupil. Imela bo tak avto, kot ga imaš ti in še večje stanovanje. Tako veliko, da bo po njem vozil vlak,« je povedal.
Hermina se je nasmehnila, v njegovih očeh je opazila tisti čar, ki ga je vsa leta videla pri sestri. Pogrešala jo je, tisti trenutek ji je bilo žal, da nista imeli stikov. Do večera se je stanje nekoliko umirilo. Hermina je izbrala varuško, ki se ji je zdela najbolj primerna. Začela naj bi takoj naslednjega jutra.
Silva je bila tako prijazna, da je ostala dokler nista odšla otroka spat. Hermina je stala ob strani in opazovala Silvo, ki je bila pri otrocih res prava mojstrica.
»Za danes ti bom plačala dvojne ure, verjemi bila si mi v veliko pomoč,« je kasneje, ko sta oba zaspala, hvaležno rekla Hermnia.
»Otroci so nekaj najlepšega,« je dodala Silva in se poslovila.
Kasneje je prišel na obisk Maks. Bil je zaskrbljen: »Si bolna? Ni te bilo v službo.«
»Še huje,« je pričela in mu vse razložila.
»Neumno si ravnala, zakaj ju nisi dala v rejo? Samo v napoto ti bosta. Uničila ti bosta stanovanje in ti zrahljala žice,« je pripomnil, ko mu je vse povedala.
»Ne bodi tako črnogled. Ne bi ju mogla kar pustiti tujcem,« je pričela.
»Pav toliko si tujka, kot bi bili rejniki,« je povedal Maks resno.
»Mogoče imaš prav, toda zdaj je prepozno. Upal lahko le, da bo Angelika čimprej zdrava,« je mirno dodala.
»Najbrž ne boš imela veliko časa ta konec tedna, kaj,« je vprašal.
»Zakaj sprašuješ?« jo je zanimalo.
»Hotel sem te presenetiti in te peljati za dva dni na jahto,« je razkril svoj načrt.
»Saj lahko gremo vsi,« je predlagala.
»Si nora? Jahta je last firme. Otroka bi jo popolnoma uničila,« je odkimal. »Šla bova, ko boš spet sama.«
Hermina je molčala. Ni vedela, naj se z njim strinja ali naj mu ugovarja.
Maks tokrat ni hotel prespati, odšel je domov, kar Hermini ni bilo po godu.
»Saj lahko ostaneš tu,« mu je rekla.
»Nočem srečati pamžev,« je odkimal in odšel.